Vloženi paradižniki

Pri paradižnikih se mi dozdeva, da je največja množica različnih receptov kako ga lahko tako ali drugače uporabimo pri shrankih za zimo ali po domače: za ozimnico. Največji izziv pa je vlagati sam paradižnik, brez da mu spreminjamo strukturo(razne omake, namazi, mezge...).

Meni osebno se zdi pri paradižnikih še najlažje povsem običajna pasterizacija. Paradižnik narežemo na manjše kocke, z njimi napolnimo čiste kozarce, po vrhu rahlo posolimo, zapremo in pasteriziramo. Ja, brez dodajanja takšne ali drugačne tekočine. Sama pasteriziram kar v vodi na štedilniku.

Takšen paradižnik ohrani svoj prvoten okus in strukturo.

V zgornjem primeru so to zgolj samo zreli paradižniki: različni rdeči in rumen češnjevec za barvitost kozarcev. Pri zelenem paradižniku pa se običajno zadeva veliko bolj zaplete, saj je toliko nasprotujočih si mnenj okoli njegove strupenosti. Vendar je moje osebno mnenje, da dejansko ne gre za takšne velike bav-bave, saj končno le zelen paradižnik pasteriziramo in ga ne uživamo surovega. Pravzaprav pa ... odkar vem za sebe, sem vedno uživala zelen paradižnik, saj je obvezen dodatek v srbski mešani solati, ki smo jo vsako leto preko zime jedli (in jo še vedno).

V drugem primeru pa so uporabljeni tudi zeleni paradižniki. Različne paradižnike (tudi še zelene) sem po plasteh nalagala v kozarce in potem pasterizirala.