Hermelika

Za nekatere nič posebnega. Meni pa vendarle. To je novost letos pri meni. Izborila sem si nekaj vejic hermelike in jo prenesla na mojo cvetno gredico.

Ne vem kakšna je, kako bo cvetela. Če bo. Ampak sem je vesela kot majhen otrok.
Hermelika sodi tudi med zdravilne rastline. Pomaga pri manjših ranah, pikih žuželk, praskah, za razkuževanje, vnetjih od opeklin... pri zunanji uporabi. Lahko pa jo tudi dodajmo solatam, namočimo v žganje.....

Redkvica

Redkvica je ena takšna preprosta zelenjadnica. Ne samo zgolj nezahtevna, pač pa tudi dobrodošla kot vmesna setev. Zaradi hitrosti rasti in pa tudi kot "markacija" za semena, ki kalijo mnogo dlje.

Meni so v letošnji sezoni zraste (in še vedno rastejo) nenavadno velike redkvice. Ne vem ne od kje ne od kod. Ampak prav vsi sosedje so se čudili in želeli vedeti s čim so gnojene. Prav z ničemer. Ne vem kaj jim je, da tako rastejo. In samo dve sta šli v cvet. Eno sem izpulila, drugo pa pustila za seme. Glede na velikost mi je bila najbolj mikavna, da sem si jo pripravljala kot ponavadi črno redkev: tenko narezano, rahlo posoljeno in poprano in polito z oljem. To mora nekaj časa stati. Pomakati kruh v tisto olje .... je fenomenalno.Po receptu mojega starega očeta.

Zastirka iz trave

V vročih dneh (kot so bili tile junijski) je še kako dobrodošla takšna ali drugačna zastirka. O njeni vlogi je poznano: preprečuje rast plevela in v sušnih obdobjih pomaga zadrževati vlago v tleh. Sama nimam prav veliko materiala za zastiranje, saj večina konča na kompostnem kupu. Sem si pa letos naprosila nekaj mlade sveže pokošene trate. Samo travne bilke, mogoče sem ter tja kak prav tako povsem mlad plevelček. Brez cvetočih delov, detelje .....

Takole sem jo razprostrla in sušila. Izmenično sem jo dodala nekaj tudi na kompostnik. Pravzaprav sem na kompostnem kupu naložila plast trave, ppreko pa nekaj natrganih kartonov pomešanih s kuhinjskimi odpadki. Predebel sloj trave v kompostnem kupu kaj hitro povzroča gnitje. In ker letos še nisem tako daleč, da bi ta kup premetavala, pač pa ga samo nalagam .... si debelejšega sloja ne smem privoščit.
Preostalo sem grobo pograbila, znosila na kup. Vmes sem dodajala nekaj zemlje in ekološkega pripravka (tudi prvič v mojih rokah, še nikoli nisem uporabljala česa podobnega)  za hitrejše kompostiranje.Vse skupaj sem potem premetala z vilami. Kupček vsak dan povsem rahlo orosim. Takole je kupček izgledal, ko čaka na nov dodatek: žagovino. Takrat ga bom ponovno premetavala med dodajanjem žagovine. Le ta dodatek  povsem slučajno sovpada z žaganjem drva.

Tukaj je nekaj žagovine že dodane. Takole bo kupček počakal glede na vremenske napovedi. Bilo naj bi nekaj dežja, nekoliko hladneje. Pa tudi mene ne bo. Tridnevni dopust je že skorajda tukaj.  In potem  mu bom ponovno posvetila svojo pozornost . Uporabljala ga bom za dodajanje kompostnemu kupu in kot zastirko.

In še nekaj uporabe na vrtu, kar jo je še ostalo na tleh. Dodajala sem jo paradižnikom, nizkemu fižolu, jagodam. Bolj previdno kar se same višine tiče, saj sem še vedno pod vtisom letošnjega napada polžev. Danes v čakanju padavin, da odgrnem nekaj trave med fižolom in posadim nove solate. In pri pripravi terena, se je pod zastirko občutila velika razlika v zemlji: njena zbitost ni bila tolikšna kot na nezastrtem delu.

Dogajanje v paradajzniku

Mesec dni je naokoli od prejšnje objave, kjer sem presadila male sadike paradižnika. Takrat je izgledalo takole.
No,sedaj so sdike že malo zraste, so privezane k svojim količkom. Cvetijo in nekaterim med njimi odstranjujem zalistnike. Češnjevcem sem jih samo na začetku, sedaj pa jih kar pustim.

Sadike so dobile tudi zastirko iz pokošene trave. Nisem je dodala povsod, saj čakam, če bi mi mogoče pognalo seme novozelandske špinače. Pa kaže bolj slabo. Ob robu rasteje tudi trije presajeni samonikli paradižniki. Ne vem katere sorte. Dva prazna prostorčka pa sem zapolnila z zalistnikoma. Prvič. Pravzaprav do letošnje sezone nisem vedela, da je tudi to mogoče.

Kolerabica

V teh dneh vročinskega vala se dogaja marsikaj. Nekatere rastline so zadovoljne, spet druge žalostno povešajo svoje listje. Kolerabic se na videz nič ne dotakne ... pa vendar mislim, da bo šele čas pokazal, kako jim je všeč to "vremensko nihanje".

Nekaj jih za kasnejšo uporabo še čaka na presajanje (dunajska modra).

Sredina junija

Prve poštene letošnje otoplitve so vnesle v naša življenja nekakšen drugačen ritem. Premišljujem o čem primernem, kar bi zapisala v ta dnevnik, pospremila z ustrezno fotografijo .... Pa zadnje dni še fotografiram težko.Čas kar beži in ko se zavem,da bilo luštno imeti kako fotografijo, je že vse mimo. Fotoaparat nosim s seboj, ne naredim pa enega samega posnetka ne. Toliko drugega me okupira.
Pa se je pravzaprav dogajalo veliko:

• nabiranje bezgovega cvetja in njegova predelava za čaj, šabeso, sirup
• nabiranje mete in sušenje
• kuhanje različnih kremnih zelenjavnih juh (paradižnikova, blitvina, zeljna, špinačna, porova)
• bosih nog naokrog - ja, najpogumnejši se že kopajo v Savi
• "padla"je margolana in sedaj je na mojem vrtu več jutranjega sonca in svetlobe
• in še in še

Na vrtu se ta čas najbolj bohoti grah in kumare med njim. Nič načrtovanega in bog si ga vedi kaj se bo izcimilo iz tega. Ampak kumare so se same zasejale preko raztrosenega kompostnega kupa in to simbiozo puščam pri miru. Sicer sem več kot polovico kumaric populila ven, kajti drugače bi bila pa res kriza za grah.

In še prepis iz nekega drugega mojega dnevnika, zapisan včeraj:

Priznam, da nimam prav rada kolo. Rada imam stik z zemljo. Zato rada hodim bosa. Rada verjamem v to, da nog ni potrebno prav posebno zaradi tega umivati, rada imam, da dišim po zemlji, travi.................. zato ne maram vsakodnevnega obvladovanja kolesa. Neprecenljiva bosa hoja po takšnem ali drugačnem terenu ......kar potopila bi se v vse to.Ob kolesu pač tega ne občutim.
Danes je bil izrazito "bosopet" dan. Bosa sem šla v trgovino po žgočem asfaltu, bosa sem brodila po Savi (presenetljivo topla), bosa plela in zalivala na vrtu, bosa "golazila" po kupu pokošene trave in jo brcala z nogami, bosa kuhala kosilo, večerno juho, sprejela obiske ..... Mogoče je ravno primerna obutev kriva tega, da ne maram tako zelo kolesa. Ker ne morem občutiti toliko vsega. Ali pa zgolj samo preprosto povedano nisem sposobna kvalitetno voziti. Kolesa.

Presajanje narcis

Mogoče ni čisto pravi čas zato početje, ampak na tak način jih presajam že nekaj let. Nekje do začetka junija pustim listje, potem čebulice izkopljem, prikrajšam listje na polovico in na novo posadim. Seveda je to le občasno delo.Vsakih nekaj let. In letos so ponovno prišle na vrsto.

Svoje mesto so našle tik pred pušpani, ki jih obrezujem, pred njimi pa so sivih zidakih posejane kapucinke. Gre za narcise ključavnice, katerih ene pet gomoljčkov je prinesla reka Sava pred mnogo leti.

Tišina (7)

Začetek junija

in

različni predeli okrasnega vrta

na notranjskem

Nekateri so po kosilu počivali, drugi pa neumorno trošili višek energije.

Pušpan -druga rez

Po malo več kot 14 dneh sem se odločila za drugo rez pušpana. Največ zaradi tega, ker se nam obeta bolj sončno vreme in imajo rastline še nekaj zaloge vode ter tako dodatno zalivanje ne bo potrebno. Predhodni dve objavi o pušpanu najdete pod oznako "pušpan".

Pušpanovi grmički so bili ob presajanju presajeni na povsem različne razdalje(povsem po nesreči in prav nič načrtovano) in tako sem obrezovanje morala nekako prilagoditi, saj jih nikakor ne želim ponovno izpostaviti novemu presajanju. Pred obrezovanjem sem spredaj pred njih še presadila narcise ključavnice.

Fuksija -razmnoževanje

Fuksije so čudovite rožice, ki me spominjajo na moje otroštvo. Pa ne samo po čudovitih pobešavih cvetovih, pač pa tudi po tem, da se je mama velikokrat razburjala, ker so jih napadle uši. Sama sem jih v življenju imela samo enkrat kot balkonske cvetlice. Uši jih sicer niso napadle, a očitno sem naletela na neke slabe sadike, ki so bile v svoji rasti, pa tudi cvetenju, bolj borne.

Letos imam silom prilik "na oskrbi" tri stebelne fuksije. In pri presajanju - dve odlomljeni vejici mi je bilo škoda zavreči, pa sem malček obnovila svoje znanje osnovnega razmnoževanja s podtaknjenci. Za mene seveda najlažje z majhnimi podtaknjenci.

Prvo sem jih podtaknila v nižjo plastiko (mislim, da od neke rolade), zalila in pokrila z pripadajočim plastičnim pokrovom. Kar kmalu so naredile koreninice, a sem raje počakala še kak teden, da se je koreninski sistem bolj razvil. Sedaj so že razsajene vsaka v svojem lončku in upam, da bodo počasi začele s svojo rastjo.

Sivke po različnih koncih

V prejšnji sivkini objavi sem pokazala fotografije sivk(fotografirano konec maja), ki rastejo ob moji hiši (gorenjska). Za danes pa se selim nekaj kilometrov nižje ... do sivk, ki smo jih nasadili v Kranju.

Te smo sadili v mešanem nasadu z nageljčki. Le tem to vsakodnevno deževje nič kaj ne godi pri cvetenju. Popki kar gnijejo. A mislim, da si bodo opomogli, ko se tole deževje vsaj malo umakne. Sivke pa lepo rastejo. Ob sajenju nekolike stisnjene z lavo, so se lepo razlezle in čisto vse imajo že cvetne nastavke.

In potem še bolj navzdol po naši Sloveniji. Notranjska, kjer smo jih nasadili krepko preko 100. Prav tako vse lepo rastejo in nastavljajo za cvetenje.

Za primerjavo: zgoraj ob nasajanju in spodaj začetek junija.
Na tej lokaciji je tudi že nekaj sivk iz prejšnjega leta, ki seveda prednačijo v rasti.

Sivkine objave lahko spremljate pod oznako sivka.

Tišina (6)

Junij in še vedno ....

.... deževje.

Na sončno nedeljo pa obisk 

SKALNJAKA

Ps: Skalnjak se nahaja na notranjskem.

O polžji nadlogi (2)

O POLŽJI nadlogi (boju proti njim) govorijo in pišejo:

-naravni sovražniki kot so: ježi, krastače, kače, kuščarji, rovke, race (indijske tekačice)
-zdrobljene jajčne lupine 

-kavna usedlina

-pocinkane kotne ograje (tuja stran)in še druga slovenska (dokaj drage zadeve)

-pivo nalito v plastične lončke in vkopano v zemljo

-podobno kot pivo tudi kvas raztopljen v vodi(po nekaterih informacijah temu dodajo tudi med)

-zasledila sem, da jih prav tako privabijo namočeni pasji briketi

-žaganje naj bi jih tudi odvračalo ali posut lesni pepel

-posuta kamena ali apnena moka
-razne vabe iz desk, kartonov ..... kamor se zatečeje, da jih potem lažje "polovimo"
-rezine surovega krompirja jih privlačijo (nastavimo preko noči, poberemo zjutraj)
-rastoče rastline(enoletnice), ki jih odganjajo: kapucinka,ognjič, grobeljnik, grenik, metuljčki, mak...
-deli rastlin nasuti po tleh: preslica, rman, bezeg, praprot, vratič, iglice kleka
-neradi hodijo preko suhega peska
-zeliščni čaji iz čebulnih, česnovih olupkov
-bakreni trakovi naj bi jih tresli podobno kot nas elektrika
-živi zidovi iz rastlin, ki jih radi jedo (npr. žametnica)

Moja trenutna letošnja opažanja glede na to, da je v celotni okolici nepregledno število rdečih polžjelazcev (14 dnevno vsakodnevno pobiranje v kanglice):
Pravo nočno pobiranje ni bilo potrebno, saj so okoli veselo hlačali tja do pol devete ure zjutraj. Nekateri osebki so se sprehajali kar preko celega dneva. Pri sosedi so se ob morebitnem prodoru svetlobe in toplote pač skrili pod bližnje gosto rabarbarino listje(ta isto listje pa je gostilo majhne polžke s hišico) ali v senco visokega in košatega bezga.
 

Mlade vznikle sejanke žametnic s prvim parom pravih listov so izginjale kot za stavo, a polža razen enega samega ni bilo opaziti. Žametnice so posejane tik ob nasajenih sivkah. Med žametnicami so posajene tudi cinije in kozmeje, od katerih niti ena sama ni pojedena. Velike blitve, ki smo jih obirali že tam od konca aprila, niso nikoli gostile enega samega polža. 6-7 centimeterske poganjke dolge vigne posajene v vlažnem delu vrtu so zradirali v nulo. Med dvema 12 meterskima vrsticama graha, kjer so se same zasejele tudi kumare ni bilo niti enkrat samkrat opaziti "golazni", niti ni en sam košček pogrižen, obglodan.Velike solate, ki so že oblikovale glave so jedli samo od zunaj. Proti sredicam nihče ni lezel. Mlade rastoče solate so "radirali" sistematično, v celoti oz. so s hranjenjem prenehali, ko je rastlinica merila še kakšnega pol centimetra. Pri enem od sosedov, ki nima nikakršnega vrtička, so se "pasli" na različnih posameznih plevelih, regradu(na drugače povsem na novo splaniranem terenu in mladi zasejeni travi). V senci košate pobešave vrbe jih je v visoki travi videti tudi povsem sredi belega dneva. Pobirali smo jih tudi na polsteni smiljki, visečih in cvetočih nageljčkih, ki pa ne en ne drug niso videti obgriženi in so jih očitno samo služili za pot. Popolnoma gol manjši hribček zemlje, ki čaka v preobrazbo z vodo jih je bil tri dni poln. Ob belem dnevu, ki pa se je že nagibal k večeru. Sosedi so tri tedne zapored poravnali z zemljo manjšo gredico nasajeno z marajonom, pa čeprav nikoli niti enega nismo dobili na delu. Zelo so jim teknile nekaj centimeterske rastlinice nizkega pa tudi visokega fižola, med tem, ko le meter proč na mojih fižolovih rastlinicah nikoli ni opaziti enega samega. Na njeni gredici čebule jih prav tako poberemo vsakodnevno. Sadike kumaric in bučk so ji  izginile, med tem, ko je paprika poleg ostala nedotaknjena. Pri taisti sosedi sem jih dobila na delu še na: drobnjaku, krompirju, preslici. Na delu s pleveli zaraščene škarfe jih je sosed našel polno. Plevele je potrgal in odložil na kupček. Le še naslednji dan je bil tam en polž, potem nikoli več nobenega. Pa čeprav ta kupček odmirajočih rastlin vsak dan pregledamo. Preko po meji postavljenih betonskih zidakov so veselo lezli sem ter tja. Čeprav so bili za hišo na tla položeni polivinil, kovertan, kartonske škatle .... smo v tednu dni našli le enega. Podlaga pa je droben pesek. Nastavili smo tudi pivo, v katerega se jih je nekaj ujelo in ni bilo opaziti, da bi pivo privabilo kaj več polžev. Sosed jih je nevedno metal v posodo z vodo, vendar so 90% vsi splezali nazaj ven. Našla sem jih še v gosto nasajenih narcisah ključavnicah, ki jim do sredine junija puščamo listje. Zgolj našla, da bi jih jedli, nisem opazila.
Število rdečih polžev ob vsakodnevnem nabiranju močno upada. Ob sicer povsem nepoznavanju polžev, pa lahko izrazim mnenje, da pri tokratni invaziji sodelujeta vsaj dve različni vrsti teh slinarjev.

Začetek junija

Menjavanje suhega in mokrega vremena. Na kratko pa povedano: DEŽ. Hladne noči in jutra, tudi preko dneva se je le redko kdaj omembe vredno ogrelo. Pa še to le za kratek čas.Nič kaj dobro za zelenjavni vrtiček, pa tudi na človeški duši pusti posledice. Mislim, da če ne bi bila pomlad, bi se človek kar nekako predal. Tako pa te žene nekakšen bioritem ali pa zgolj samo zavedanje, da v tem času pač tako je: da človek kar rine in rine, kuje, načrtuje, pričakuje, se veseli  .....

Skoraj vsak dan so nas znale razveseliti mavrice.
In vreme je tudi vplivalo na nedogajanje na zelenjavnem vrtu. Kot bi se ustavil čas. Občutljive rastline paradižnika in paprike, so povsem zaostale v rasti, začele rjaveti, temneti. Posejanim semenom se prav čuti, kako se jim nikamor ne mudi, nekaj njih prav gotovo sploh ne bo pokukalo na plano.

So pa zato (vremenu primerno) imeli svoj pohod rdeči polži. In še vedno so tu. Toliko jih v življenju še nisem videla. Še manj nabrala. Sicer sem zelenjavni vrt z vsakodnevnim pregledovanjem ubranila večjega napada. Ampak povsod drugod ..... Sosedi praktično vsak dan "zradirajo" eno gredico. Tako sedaj še njej pomagam pri pobiranju, saj zaradi očesne pege slabo vidi. Pa tudi moje gredice so v neposredni bližini njenih. Le potka jih razmejuje.Zdi se mi tudi zanimivo, koliko smo pravzaprav ljudje pripravljeni žrtvovati zaradi nekaj zelenjavnih sadik, ki so mnogim zgolj samo neka nuja, ker naj bi pač tako bilo. Včeraj pozno ponoči je drugi sosed med 11 in polnočjo z baterijo pobiral rdečo slinasto žvalstvo. Nekako sem začutila, da ne gre več za zgolj nekaj sadik, ampak tudi sosedske odnose, saj polži ne poznajo meja ob "konfinih", še mar jim ni prečkanje meja ali to, da bi lahko bili tudi del sosedkih odnosov (slabših ali boljših).
Tale zimsko- pomladno- poletni prehod je letos resnično čuden. Človek ga kar nikamor ne more "vtaknit". Je nekaj čudnega.

Sivka konec maja

Sivkino leto ... pri meni seveda.

Mlade, spomladi posajene sivke se počasi spreminjajo. Za danes te, ki rastejo ob hiši. Rada jih opazujem, ker je to pravzaprav moja prva priložnost opazovati jih od blizu in praktično vsak dan. In ob njih se zavem, kako sempravzaprav na trenutke nekako neučakana.

Iz majhnega raste večje. Potem so se v vrhovih že dali zaznati majhni drobni popki. Čudovito! Očitno bodo še letos cvetele. Veselje, ki te preplavi ob tem, te kar malček zavede in pomisliš: še nekaj dni, pa bodo cvetele. Ampak..... Šele potem so se vejice z nastavljenimi popki začele daljšati in v svoji rasti izstopati iz nizkih grmičkov. Sedaj že vem, da moram biti potrpežljiva.

Sirup iz smrekovih vršičkov

Le kdo neki še ni slišal zanj?
Nekateri poznajo in uporabljajo zgolj doma narejene, spet drugi kupljeno, tretji pa mogoče počakajo upajoč na kakšno darilce prijateljev, sorodnikov, znancev, sodelavcev.
Pri nas letos malo drugače narejen: s kuhanjem.

Potrebujemo: pol litra vode, pol kilograma rjavega sladkorja in kakšnih 10 dag vršičkov.
(sestavine seveda lahko poljubno seštevemo; sama sem za prvič "kuhanih vršičkov" naredila le toliko kot piše)

Vršičke prelijemo z vodo in kuhamo kakšnih 10 minut. Precedimo in precejeno ponovno pristavimo, dodamo sladkor in na zmernem ognju kuhamo 20 minut. Potem še vroče zapremo v kozarce.

Saj veste: pri prehladih, kašlju ...  pomirja kašelj, razkužuje dihalne poti, deluje blagodejno na dihala, pospešuje prekrvitev sluznice dihalnih poti in le to krepi, pa tudi varuje.

Polžja nadloga

Je kdo kje, ki se še ni srečal z njimi?
In bolj ko človek prebira različne zgode in prigode, bolj se mi dozdeva, da je vsak takšen ali drugačen "napad" na to živalsko vrsto bolj kot ne Sizifovo delo.O polžih nikoli nisem kaj dosti razmišljala. Pač nadloga. Boriš se po svojih najboljših močeh in to je to. Celo smeh me je popadel, ko sem slišala, kako jih je nekdo pobiral po vrtu in metal preko žive meje na vrt k sosedu. Cela norija! Pa v tem pravzaprav ni popolnoma nič smešnega. Zgolj ena velika žalost zaradi čudne človeške nravi.
Že nekajkrat me je imelo, da bi na kakem forumu kaj vprašala o tej tegobi, pa .....
Pa vedno raje molčim. Me je strah. Najdeš namreč vse sorte ljudskih mnenj in kaj hitro si mogoče tudi napaden s strani raznih ljubiteljev živali ali takšnih in drugačnih zagovornikov. Baje je veliki vrtni polž v Sloveniji celo zavarovan z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst.
Pri prebiranju takšnih in drugačnih nasvetov na to temo, sem naletela tudi na preprost opis nekaj polžev. Kot nepoznavalec polžjelazcev ne vem ali je zapisano pravilno ali ne. Je pa prav gotovo lahko neka osnova, ki lahko pride prav povsem neukem poznavalcu polžev kot sem jaz. Prispevek si lahko preberete tule.
Iz zakaj sedaj končno le pišem o polžih?

prenešen na odpadke za "poziranje"

K pisanju me je spodbudilo dogajanje na moji cvetlični gredici, ki je letos kot nova še zelo pusta in sem nanjo pravzaprav po večini sejala semena enoletnic, ki se trenutno trudijo zrasti do velikosti, ki je primerna za presajanje. Pa mi nekaj začne jesti žametnice/tagetke/smrdljivke. Lističi pojedeni, ostajala so stebelca. In včeraj ga najdem: rdečkarja, ki veselo malica. Predvidevam, da dotična roža kot mladika ni enaka svoji odrasli vrstnici po različnih učinkovinah. Na istem mestu poganjajo cinije in kozmeje. Te so nedotaknjene. Vsaj trenutno.

Gerbera v vrtu

Zgodaj spomladi nam različne trgovine ponujajo cvetoče lončnice. V težkem pričakovanju pomladi nas kaj hitro zavedejo in kakšna teh lepotic odide z nami domov in najde prostor v naših notranjih prostorih. Pogled na njeno lepoto pa nam velikokrat ni dolgo namenjen. Pravzaprav lahko rečemo, da to le redkim uspe.

Ena takšnih je tudi gerbera, ki cveti v različnih odtenkih in jo v cvetličarnah velikokrat srečamo kot rezano cvetje. V naših krajih ni tretirana kot trajnica. Vendar nikar ne zavrzimo rožice, ki nas razočara s svojim venenjem, sušenjem listov, nemalokrat tudi preneha cveteti. Presadimo jo na vrt (če nimamo lastnega, jo lahko podarimo komu, ki pa ga ima), ko se malce ogreje (jaz jih nekje v začetku maja). Zanimivo mi je opazovati, kako se tudi tam na začetku obnaša, kot da se ji je zgodila največja krivica tega sveta. Potem pa .... Potem pa oživi. Stari cvetovi običajno popolnoma preminejo in čez nekaj časa se začne tvorba novih popkov. Meni je takole ponovno zacvetela. Iz rumene se je odločila "prebarvati" na oranžno in tudi sami cvetni lističi so ožji od prvotnih cvetov. Vse je odvisno od zemlje v katero jo "vložimo". Verjetno tudi od dodajanja gnojil. Moje rastejo v običajni vrtni zemlji in brez dodatkov.