Kozmeja - cosmos bipinnatus

Nežne in na videz krhke lepotičke prihajajo iz družine nebinovk. Njihova domovina je sicer Mehika, Južna in centralna Amerika, pa še kje jih najdemo. Sicer je v samem rodu nekaj preko 25 različnih -predvsem enoletnic. Mene je pritegnila ta .... povsem navadna kozmeja, cosmos bipinnatus.

Seme sem dolgo iskala (kjerkoli sem spraševala po njem, ga je ravno zmanjkalo) in ga potem že precej pozno sejala kar direktno na cvetlično gredico med že ostalo rastoče in posejano. Po dolgih letih spet bližnje srečanje s to rožico me je očaralo. Tako nežna je, nekako krhka, pa vseeno deluje močno, neomajno.

Navadna kozmeja je močno razrasla enoletnica s trdimi in razvejanimi stebli. Ima lepe svetlo zelene, dvakrat pernate liste. Mene so definitivno očarali.  Na vrhu poganjkov zacvetijo veliki, preprosti cvetovi. Različnih barv.... od bele, pa vse tja do karminsko rdeče. Nekateri cvetovi so tudi dvobarvni - z temnejšo sredino. Cveteti pa začnejo, ko so dnevi krajši od noči.

Rade imajo sončno lego in nekoliko vlažna, pa vendar odcedna tla. Skromna, a lepa, se lahko zadovolji tudi z občasno sušo. Preveč gnojenja  jim ni všeč in to nam pokažejo z bujno zeleno rastjo, cvetov pa je veliko manj. Odlične so tudi za rezano cvetje. Če jih režemo še v popkih, se bodo odprle v vazi.

v ospredju sivka, zadaj še necvetoče kozmeje

Kdor jih seje prvič, mora vedeti tudi to, da te navadne kozmeje zrastejo dokaj visoko. Tudi 100-120 centimetrov. So odlična medovita rastlina, ki jo oprašujejo tako čebele kot čmrlji, pa tudi čebele samotarke.

Bučevke ....

..... ali: ko iz majhnega zraste veliko.

Pravzaprav velika večina zelenjadnic raste hitro. Ampak buče ..... Takšne in drugačne -te so prav gotovo zmagovalke v svoji bujni rasti.

Tale kompostnik je bil na začetku povsem osamljen, gol. Desno od njega je zgolj slutiti, da nekaj raste. Po samem vzniku je bila rastlinica sicer kar nekaj časa čisto majhna. Deluje kot da nima prav nikaršne želje po rasti, kot da je z njo nekaj narobe.

v tem času rasti smo požagali tudi margolano pred kompostnikom

Potem pa .... BUM -pravi preporod. Takole so se razbohotile samo v  dobrih dveh tednih. Spredaj pred njo v travi sta dve nekoliko manjši. Čisto sami sta si tam poiskali svoj prostor.

Fuksije

Fuksije (rod Fuchsia) sodijo v družino svetlinovk (Onagraceae). Doma so iz južne in srednje Amerike, najdemo pa jih tudi na Tahitiju, Novi Zelandiji, zahodni Indiji ....
Fuksije rastejo hitro in tudi obilno cvetejo. Največkrat rastejo kot raščavi grmički. Pokončno. Poznamo pa seveda tudi pobešave sorte. Najlažje jo seveda gojimo kot širok grm, lepe pa so tudi za debelno vzgojo. Zasledimo lahko tudi krogelno vzgojo rasti fuksij. Pravzaprav je ta način enak širokim grmom, le da za vzgojo izberemo tiste rastline, ki imajo usločeno rast. Ker rastejo hitro, kaj kmalu s svojimi poganjki prekrijejo posode.
Preko poletja jih moramo zalivati in gnojiti, saj so hitro rastoče okrasne rastline. Mnoge z večjimi cvetovi cvetijo izmenično. Po obilnem cvetenju tako potrebujejo kar nekaj časa, da ponovno oblikujejo popke in zacvetijo. Pomembno je tudi tako odstranjevanje  uvelih cvetov, kot mesnatih plodov, ki jih oblikujejo.
Lahko jih gojimo kot balkonske rastline, na oknih. Raje imajo jutranje sonce, vendar nekatere lahko privadimo tudi na popoldansko sonce. Kot vrtne rastline jih sadimo kot enoletnice,  saj razen fuksij magellanica ne prezimijo. Pred zimo jih lahko pospravimo v svetle prostore s temperaturo 6-10 stopinj. Rastline naj preko zime mirujejo, ne popolnoma na suhem, vendar karseda hladnem. Spomladi stresemo prst iz korenin in jih posadimo v nekoliko manjše lonce. Rastline skrajšamo in zalijemo. Če že olesenene spodnje dele poškropimo z vodo, običajno pospešimo novo rast.

Razmnožujemo jih lahko s semeni, vendar pa je to dolgotrajen postopek. Tako se raje poslužujemo razmnoževanja s potaknjenci, ki morajo biti brez brstov in popkov. Debelce odrežemo pod členkom. Imeti mora vršiček in tri serije listov. Odstranimo spodnja dva para listov. Tudi vršički, ki jih odstranimo pri pinciranju glavnih in stranskih poganjkov, se radi ukoreninijo. Nisem uporabljala nobenega rastnega hormona in prav tako uporabila povsem običajen supstrat za rože.

Na tej fotografiji so mladike, ki jih vzgajam za klasično grmasto rast. Odrežemo ji zgornji rastni vršiček in tako pospešimo rast stranskih. Nekaterim že puščam popke, drugim jih še vedno odstranjujem.Zgolj zaradi same primerjave rasti med njimi.

Pi tistih, ki jih bom poizkušala vzgojiti z debelno rastjo, pa postopoma odstranjujem stranske vršičke in puščam zgolj glavnega. Pa mogoče drugič kaj več o tej debelni vzgoji, saj sem se je praktično lotila prvič.
Razmnoževanje fuksij  1. del
Razmnoževanje fuksij  2. del

Vložene bučke

Te dni sva s sorodnico, ki je bila na obisku pri nas, pripravili nekaj vložnin. Kot prva je bila klasična srpska solata, za njo vložene paprike (polovičke, osminke, fileti) in ker je nekaj tekočine v loncu še ostalo, mi jo je bilo žal zavreči, z levo negibljivo roko pa nisem mogla čakati, kdaj bo ta negibljivost minila in bi jo sama porabila. Tako sem izkoristila njen obisk za pomoč še pri mojih vloženih bučkah.

Količin nikoli ne merim, pač pa delam po občutku in s klasično kisovo mešanico (en del belega kisa, dva dela vode, sol, sladkor).

Potrebujemo: 

• 6 delov bučk
• 3 dele zelenjave (rdeča in bela paprika, čebula, česen, peteršilj, navadni koper, poper); (pri bolj pekoči varianti uporabim še en feferon)
• 1 del kompaktnega belega sira iz slanice
• na koncu je dodano še olivno olje

Bučke narežem na kolobarje in potem na četrtine, čebulo nalistam, papriko pa narežem na trakove.Vse skupaj dam v vrelo tekočino in po minuti poberem ven v večjo skledo. Zelišča skupaj s česnom  nasekljam in takšna dodam v skledo k zelenjavi. Zalijem z olivnim oljem, na hitro premešam, dodam predhodno na kocke narezan sir in še enkrat premešam ter takoj (toplo) nadevam v kozarce. Do vrha zalijem z še vročo tekočino, zaprem in pokrijem z debelo odejo.

Okus je fenomenalen in lahko povem, da je že 8 kozarcev čudežno izginilo.

Dočakala sem prve paradižnike!

Ne vem zakaj je temu tako, a običajno so vedno paradižniki tisti, ki jih nekako najbolj budno opazujemo, spremljamo. Se o njih govori in piše povprek in počez. Meni že njihovo listje omamno diši. Sami plodovi pa so mi tako po vonju kot okusu drag spomin na otroštvo. Na dolga in brezskrbna poletja, ko so bili ti sadeži moja vsakodnevna malica (odtrgan, prerezan, rahlo posoljen ... in že smo otroci leteli naprej).

Prvi so začeli zoreti rumeni češnjevci. To je vse, kar vem o njih. Nimam pojma o sortah in klasifikacijah paradižnika. Pač samo preprosto ..... paradižnik. Mogoče se bo nekoč tudi to spremenilo. Kaj vem, kam me bo zanesla pot.  Letos me je presenetil z svojo visoko rastjo. Nisem ga merila, a mislim, da ima tam nekje dva metra.

Običajni paradižniki so še čisto začetniško zeleni. Občudujem množico ljudi, ki jim tudi ti že nekaj časa zorijo.

Preobjeda

Na forumu Gartlc sem spraševala po poimenovanju te lepe rastlinice, ki ima pri meni že dolgo domovanje in mi je ljub spomin na že leta preminilo staro mamo, od katere sem jo dobila kot majhno sadiko.

Preobjeda (Aconitum) ... sem hitro dobila odgovor. Sedaj ima ta rastlinica tudi svoje ime. Novo pa mi je bilo tudi spoznanje, da je strupena. Pravzaprav zelo strupena in to celotna rastlina, sploh pa korenike. 

Spada v družino zlatičevk ranunculaceae. Poznanih je več vrst, ki cvetijo tam nekje v sredini in od konca poletja. Potem sem (ko sem vedela ime) še sama malo pobrskala.

Moja je očitno Aconitum x cammarum ¨Bicolor¨. Cvetovi so dvobarvni - modro beli. Zraste pa nekje do višine 120 cm in kot takšna potrebuje oporo. Cveteti začne poleti in cveti lahko vse tja do oktobra.

Rada ima nekoliko vlažno, a ne premokro zemljo. Pozimi lahko v neodcedni zemlji zgnijejo njene korenike. Navkljub uvrstitvi med strupene rastline, pa je dobrodošla v vsakem vrtičku. Le otroci naj se z njo raje ne igrajo.

Grmasta marjeta

Marjete, marjetke, marjetice ......

Pri nas najpogosteje gojimo grmasto marjeto Argyranthemum frutescens sin. Chrysanthemum frutescens. Njena domovina je na Kanarskih otokih, kjer raste kot meter visok razvejan grmič, ki sčasoma oleseni. Čeprav jo poleg bele najdemo tudi v drugih barvah, pa je bela še vedno najbolj pogosta. Cvet pa podoben ivanjščici.

 Ne smemo pozabiti na redno odstranjevanje odcvetelih cvetov, saj tako podaljšujemo cvetenje.

Najlažje jih je razmnoževati s potaknjenci.  Sama sem jih narezala in potaknila v povsem običajno vrtno zemljo poleg ostalih potaknjencev. Za poizkušnjo tri vejice. In vse tri so se v mesecu in pol lepo ukoreninile.

Vse tri so že presajene kar direktno na cvetlično gredico: 

prva s cvetom, druga ima popek, tretja pa samo zelenje.

Prezimujemo jih na svetlem prostoru, temperatura pa naj bo nekje med 4-8 stopinj. Ko jih spomladi presajamo v posode ali tudi vrt, jih pomladimo.

Tišina (9)

Čeprav z naslovom TIŠINA

je tokratna objava polna

VRVRŽA in KRIČANJA, 

pa tudi fizičnih naporov

Nekaj kilometerska pešpot po Ljubljani nas je vodila zdaj tu, zdaj tam 

....prihod v Gardaland ....

Navadni koper (Anethum graveolens)

Pri tej dokaj pogosti začimbnici namenoma navajam tudi latinsko ime. Zelo nejasno ga namreč poimenujemo, zamenjujemo in tako se njegova "bit" kar nekako izgubi.

Sodi v družino kobulnic, kar jaz preprosto mislim: takšen je pač cvet. Kar poglej ga!
Za domačo uporabo se preprosto sam zaseje in raste vsako leto znova. Nikakor ga ni potrebno sejati.  Ko ga seveda 1x že imamo na vrtu. Setev je boljša kot presajanje. Le tega nima ravno rad.

Drugače je, če ga hočemo na veliko gojiti.
Je tipična začimbnica vloženih kumaric.

Uporaben je praktično celoten zunanji del rastline. Sprva mladi in nežni lističi. Le ti pa počasi začnejo "izginevati", ko rastlina začne oblikovati svoja socvetja/kobule pravzaprav. Značilne rumene barve. Ko porjavijo, jih lahko poberemo in shranimo. Semena so nekakšna mešanica med janežem in kumino in odlična tudi za čaje(največkrat semena pred uporabo zdrobimo v terilniku). Listje pa je nekakšna mešanica peteršilja, zelene in janeža.
Sami rastlini se pripisuje nežnost, nekakšna harmonija, ki pomirja, blaži, zdravi po "duševni plati". Še mnogo tega se mu pripisuje. Nekoč so verjeli, da povzroča impotenco, po nekaterih navedbah pa naj bi varoval tudi pred čarovnijami.
Kakorkoli pač že: ta skrajno skromna in zelo pogosta rastlina je več kot dobrodošla spremljevalka na vrtu.

Spreminjanja gredice

Na moji cvetlični gredici je pravzaprav zelo malo trajnic. Zgolj čebulnice in še kakšne tri druge bi se našle. Seveda tudi meni ljube orlice, ki pa so za letos že odcvetele. Je pa nekaj tistih, ki se same zasejejo in nekaj takšnih, ki jih sejem. Enoletnic seveda. Po levi strani gledano s te strani, pa so v letošnjem letu nove sivke o katerih sem že pisala in se bodo v teh dne začele odpirati bolj na polno.

Pa vedar se vseskozi nekaj spreminja, zdaj raste ali cveti to ali ono. Gredica je bila spomladi povsem prazna zaradi letošnjega kopanja in zamikanja robnikov. Kar je prezimilo v zemlji in pri prekopavanju ostalo tam.Večina čebulnic (zvončkov, narcis, tulipanov ...) pa se je selila drugam.

Med rožicami je letos svoje mesto našel tudi tobak. Spominčice kar nekako ne morejo proč. Rastejo vedno znova, medlo cvetejo ... jaz pa jih vsakič, ko potrebujem prostor za širitev druge rožice -pulim ven.Trenutno obilno cvete ognjič, tagetka, čakajo dalije in cinije .... kozmeja pa s svojimi krhkimi lističi v zadnjih dneh hiti kvišku.

Sivka pred cvetenjem

Moja letošnja novost, o kateri sem že kar nekaj pisala. SIVKA.

Prvi dve sta začeli razpirati cvetje dve drugi sivki, odvzeti od tistih, ki smo jih nasajali na notranjskem, v Kranju. Pa tudi med njima je nekaj razlike. Zgornja je bila sajena skupaj z bioogljem, spodnja pa brez njega. Razlika je predvsem v samem zelenem delu, med tem ko pri cvetih zaenkrat razlike ni opaziti.

Takle pa je pogled na mojo sivko, ki še čaka na odpiranje. Ima mnogo več cvetov, je kar nekaj višja, gostejša, nekako bolj "siva".

Paradižnik je še vedno zelen

Pravzaprav je paradajznik postal ena goščava, kjer se človek le s težavo prebija. Glede na  to, da novozelandska špinača ni vzklila, mu družbo dela nizek rumenostročni fižol in z obeh strani je ograjen z glavicami zelene solate.

Samo zardevati pa še ni začel. Vse polno zelenih plodov, ki bodo še kar čakali, da se bodo znašli na krožniku.

Moji paradižniki nimajo meni  poznanih sortnih imen. Je tega premalo na mojem vrtu, da bi se s tem obremenjevala. Tale zgoraj je npr. tako samo rumeni češnjevec.
Premišljujem pa, kako jim je godilo nedavno deževje, saj je bil veter tako močan, da so bili vsi paradižniki zaliti pošteno. Vse listje namočeno.

Tišina (8)

7.julija, proti večeru, pravzaprav 

ni bila TIŠINA.

Pač pa je bilo bučenje, bliskanje, grmenje ...

... vsepovsod obilen dež,

ki ga je dodatno raznašal močan veter.

Razmnoževanje fuksij (2)

Prva objava o razmnoževanju fuksij je zapisana pred skoraj mesecem dni. Majhne rastlince je potrebno vsakodnevno zaliti in veselo rastejo naprej. Sem pa šele sedaj ugotovila, da bi bilo boljše, da bi jih prvič presadila v manjše lončke in šele čez nekaj časa v te, kjer so sedaj. Kar je - je.

Za primerjavo: spodaj rastlinice 12.junija in zgoraj 7.julija.

Skupno jih je devet, kajti ena očitno ni prenesla presajanja. Skorajda vsakodnevno jim je potrebno odstranjevati popke, ki jih veselo tvorijo. Pri obtrgavanju tri že sedaj obtrgujem tako, da imajo eno samovodilno stebelce, ostale pa puščam raščave in odstranjujem zgolj cvetne nastavke.

Za primerjavo:  levo ona, ki naj bi postala stebelna in desna normalno raščava.

Vrtna neznanka ....

Tudi to se naredi. Sploh tako tako neukemu vrtičkarju kot sem jaz. Med tem ko nekateri ugotavljajo katera sorta jim raste ali zori, je vsaj vzklila ....kakorkoli pač že. Pa jaz sploh ne vem, kaj je tisto kar raste.

Takole so vzklile, povsem same iz nanešenega kompostnega kupa. Skorajda preko celotne dolžine vrta. Ozek pas po meji s sosedom. Bila sem prepričana, da so kumarice.Pravzaprav -100%.In tako na mojem vrtu ni prav nobene sejane kumarične sadike, saj sem si mislila, da je že teh samoniklih mnogo preveč.

Cvetele in začele oblikovati plodove. Tu sem že sumila, da so to buče. Ampak kakšne? So jedilne ali okrasne?

Ljudje pravijo, da jih ta plod spominja na lubenico. Ja, tako nahitro. Ma kaj vem, kaj bo tole.

Veselo lazijo po celem vrtu  in ko sem ugotovila, da to niso kumarice, sem jih kar nekaj populila ven. Vrt je namreč čisto premajhen za takšno eksperimentiranje.

Solata in ....

Pa smo že v juliju. Tudi pri solati. Tako vsakdanja zadeva - bi človek lahko rekel. Za mene pa še vedno kraljica vrta. Ker moj mali vrtiček nima nekako "zasidranih" gredic, se prostor za solato vedno nekje najde.
Vse tja od prve setve, pa potem skozi postopne setve različnih sort tam nkje na vsakih 14 dni.

Letošnje leto je s solato res dobro. Ne samo po njeni obilnosti. Pač pa posrečeni in tudi načrtovani setvi, da je solate res vedno dovolj. Še za sorodnike, okoliške sosede, ki zaradi tega ali onega razloga letos solate nimajo. Na majhnem vrtičku ne moreš imeti vsega, kar bi želel. Tako je letos izpadla mehkolistna sorta. Pa nič zato.

In daleč proč od solate ... tri dnevno potepanje, več ali manj bosih nog, z nekaj malice v krilu, žulji, pik čebele v podplat, črni podplati, ki jih po večjem umiješ v rosi trave, ali po popoldansekem nalivu ... počitek na betonskih tleh železniške postaje.... Neprecenljivo.