Potka na vrtu

... saj veste tista, iz nekaj objav nazaj, ki nosi naslov Potka kot začasna rešitev.
Na zadnji fotografiji so "obležali" na travo položeni večji konci porfida. Pa sem na koncu potem skombinirala povsem drugače in praktično porabila porfido do zadnjega kosa.

Namesto naključno razmaknjenih kosov sem naredila enako potko kot prejšnjo in ju na koncu združila skupaj. Bilo je kar nekaj fizičnega dela pri odstranjevanju trave in plevelov. Na koncu sem pridobila novo cvetlično gredico. Po sredini je ostala prejšnja "pregrada" iz lamel, ki bi jih lahko sicer tudi odstranila. A to bo počakalo na naslednje leto, ko bom videla, kako se bo nova pridobitev obnesla.

Še pred nastopom mraza sem preko poravnane zemlje nanosila raznih ostankov iz vrta in vso zadevo prekrila z kartoni, Tako prazna zemlja le ne bo toliko izpostavljena zunanjim vplivom.

Ob obeh združenih potkah pa sem v razne stike plošč povsem naključno in brez pravega reda sadila sedum acre. Moram priznati, da sem prav nestrpna kako bo vsa zadeva izgledala drugo leto.

Advent se končuje

To zadnje leto počasi jemlje svoj konec. V prav istem vrstnem redu kot vsakič. Znova in znova.

Letošnje nas je razveseljevalo z obilnimi letinami, presenetljivim indijanskim poletjem in Božič ne bo bel kot pač velikokrat tudi ni. Nekako kar mislimo, da bi moral biti bel. Vsa tista belina (sploh še če izpod neba nežno padajo snežinke) ima svoj nek poseben čar. Kot nekakšna čarovnija, nekaj skrivnostnega, nekaj tako zelo močnega, da nas prevzame.

Pa nič za to.
Čarobnost je pravzaprav skrita v družini. Skupnem druženju, malih pozornostih. Povsod je čutiti nekakšno tiho pričakovanje, pripadnost, notranjo srečo. Nekako se za trenutek ustavi čas. Tisti, ko vse leto nekam hitimo in lovimo ..... čas.

Rastline primerne za skalnjak 1.del

Takoj na začetku se navežem na prvi del o skalnjakih, kajti tudi od vsega tistega spisanega je odvisno, kakšne rastline bomo umestili v naš lasten skalnjak. Večina ljudi nas ni ravno "pri denarju", da bi si lahko privoščili  takšno nasaditev kot se je porodila v naši glavi ali pa je del naših sanj. Zatekamo se k čim hitrejšim rešitvam in lastnim danostim.

ko prvič nasajamo skalnjak je njegova podoba običajno dokaj klavrna

Velja, da je bolje počakati, da se iz naših malih rastlinic razvijejo odrasle rastline, kot pa prenatrpati skalnjak in moramo potem že kmalu redčiti rastline.  Pri seznamu se nisem omejila na zgolj alpske rastline, ampak bolj na splošno na rastline, ki se pogosto pojavljajo v skalnjakih.

Nekaj  rastlin

primernih za skalnjake

(na splošno)

Enoletnice:

Brachycome iberidifolia,  Dianthus chinensis(kitajski nageljček), Eschscholzia californica(kalifornijski zlati mak), Gaillardia pulchella(kokarda), Lobelia erinus(erinasta lobelija), Lobularia maritima(enoletni grobeljnik, skalna kreša), Melampodium paludosum, Nigella damascena(črnika), Sanvitalia procumbens(previsna sanvitalija), Verbena x hybrida

Čebulnice:

Allium spp., Crocus spp., Cyclamen spp., Fritillaria meleagris, Iris danfordiae, Iris reticulata, Scilla siberica, Sternbergia lutea, Tulipa spp.

Trajnice:

Aquilegia flabellata(pahljačastolistna orlica), Arabis caucasica(kavkaški repnjak), Aurinia saxatilis(skalni grobeljnik), Campanula portenschlagiana, Cerastium tomentosum(polstena smiljka), Corydalis lutea(rumeni petelinček), Dianthus plumarius( nageljček), Geranium spp.(krvomočnica), Gypsophia repens(sadrenka), Heuchera spp.(iskrivka, hojhera, ognejni dež), Iberis sempervirens(vednozeleni grenik), Phlox subulata(iglasta plamenka), Primula spp., Scabiosa caucasica(kavkaški grint), Sedum kamtschaticum, Thymus pseudolanuginosis, Helichrysum coralloides (koralasti smilj), Helichrysum selago (lisjačkasti smilj), Crepis aurea(zlati dimek), Dionysia aretioides(dionizija), Draba rigida(toga gladnica), Draba longisiliqua(dolgoluskasta gladnica), Achillea clavennae(planinski rman), Prunella grandiflora(velecvetna črnogalvka), Polygala calcarea(apnena grebenuša), Scutellaria orientalis(vzhodnjaška čeladnica), Lithodora oleifolia(oljčnolistno ptičje seme), Delphinium nudicaule(golostebelni ostrožnik), Erigeron alpinus(alpska suholetnica), Scabiosa lucida(bleščeči grintavec), Omphalodes cappadocica(turška torilnica), Achillea tomentosa(nizki rman),

utrinki iz na krasu nasajenega skalnjaka

Grmi:

Salix helvetica(švicarska vrba), Betula nana(brezica, pritlikava breza), Picea abies Compacta(pritlikava smreka)Daphne cneorum(dišeči volčin), Genista sagittalis(navadna prevezanka), Sorbus reducta(grmičasta jerebika), Juniperus communis "Compressa"(brin, pritlikavi)

Na meliščih se bodo dobro počutile:

Acantholimon glumaceum(plevasti bodeči nageljček), Aethionema pulchellum, Androsace carnea(mesnordeči oklep),  Vitaliana primuliflora, Myosotis alpestris(spominčica), Campanula cochlearifolia(trebušasta zvončnica), Silene acualis, Erinus alpinus, Sempervivum,

Tudi sivka, rožmarin, žajblji, nemški rožmarin in timijani se na meliščih počutijo odlično.

Špranje v stenah (zidovi):
Antirrhinum glutinosum, A. molle, Aurinia saxatilis (skalna zlatenka), Erinus alpinus, Globularia cordifolia(srčastolistna mračnica), Onosma taurica, Ramonda myconi, Saxifraga callosa, S.paniculata, S.longifolia, S. cochlearis, Haberlea rhodopensis, Polemonium pulcherrimum, Saponaria ocymoides(rdeča milnica)

Narcise -belo rumene kraljice pomladi

::. seveda začinjene tudi z drugimi barvnimi niansami (najpogostejše z oranžno). Ampak rumena in bela le prevladujeta.

Narcise (Narcissus) je rod večina spomladansko cvetočih čebulnic.

In  jesen je tisti čas, ko njihove čebulice dajemo v zemljo, da nas lahko spomladi razveselijo s svojim cvetjem. Običajno jih sadimo v skupine, da njihovo cvetje pride bolj do izraza. Največkrat samostojno, lahko pa jih kombiniramo tudi z drugimi čebulnicami. Pazimo le, da čebulice niso preveč skupaj, saj jih bomo tako nasajene morali mogoče že naslednje leto izkopati in razdeliti. Drugače nas ne bodo več razveseljevale s svojim cvetenjem. Prav tako moramo paziti, da v tleh ni preveč vlage, saj bodo čebulice gnile in propadle. Na zelo težkih terenih mogoče v sadilno luknjo dodamo nekaj peska, da poskrbimo za primerno odvajanje vode.

Prav njihovo cvetje je tisto, zaradi katerega so tako zelo priljubljene. Pa naj si bo to v vrtu, cvetlični gredici, nižje sorte tudi v skalnjakih, posodi, parkovnih nasaditvah ... kot šopek v vazi, ne redko pa se pojavljajo tudi same ali pa v kombinaciji z drugimi rastlinami v raznih aranžmajih.  Ustrezajo jim večina svetla ali polsenčna mesta, sama tla pa morajo biti dobro odcedna. Največ je takšnih, ki cvetijo zgodaj spomladi. Nekatere se lahko odprejo že konec februarja, cvetje različnih narcis pa nas lahko razveseljuje vse tja do konec maja (pri posameznih sortah). Predvsem naravne vrste so primerne tudi za sajenje v travo. Dokaj naraven videz nasaditve dobimo, če čebulice nekje iz višine pasu spustimo na tla in jih nasadimo tam, kamor so padle.

Ko odcvetijo, jim  puščamo listje, da porumeni. Preprosto rečemo, da se v tem času čebulice napolnijo s hranilom za prihodnjo sezono. To naj bi trajalo nekako 6-8 tednov. Večina gojenih sort se sama razrašča z mladimi rastlinami, ki se razvijejo ob strani glavne čebulice. In ker se sčasoma počutijo utesnjeno, jih je potrebno na 3-5 let razsaditi.Takrat lahko tudi opazimo, da so čebulice globje, kot pa smo jih sami posadili. Ko jih po deljenju ponovno posadimo, jih sadimo spet na običajno globino, ne pa tako globoko, kot so se same usidrale. To je najbolje narediti kakšnih 6 tednov po cvetenju. Naravne vrste množimo na koncu poletja ali jeseni s sveže dozorelimi semeni.

1.Trumpet Daffodil cultivars - trobentaste narcise: ponavadi nevrstnati in posamični cvetovi s trobentastim privenčkom, ki je tako dolg kot cvetni listi ali daljši.








2.Large-cupped Daffodil cultivars - z velikimi privenčki (skledičaste): cvetovi so posamični in imajo velik skledičasto razširjen privenček, ki doseže vsaj 1/3 dolžine cvetnih listov, ne sme pa biti daljši od njih.

3.Small-cupped Daffodil cultivars - z majhnimi privenčki (pladnjaste): cvetovi običajno posamični, vsak pa ima privenček, ki ni daljši od 1/3 cvetnih listov.

4.Double Daffodil cultivars - vrstnate: večinoma imajo posamične velike in popolnoma vrstnate ali polvrstnate, izjemoma dišeče cvetove s privenčkom in pomnoženim številom cvetnih listov ali pa privenček nadomestijo barviti, cvetnim listom podobni lističi. Nekatere sorte imajo manjše in pogosto sladkobno dehteče cvetove, ki so v skupini po 4 ali več.

5.Triandrus Daffodil cultivars - Triandrus: na cvetnem steblu je 2-6 kimasto visečih cvetov, ki imajo kratek in zvonasto razširjen ali ozko cevast privenček in ozke nazaj zavihane cvetne liste. Listi so ozki in temno zeleni.

6.Cyclamineus Daffodil cultivars - ciklamaste: cvetno steblo ima ponavadi 1 ali 2 cvetova, privenček pa je večinoma daljši kot kot pri skupini triandrus in ima včasih na vrhu izrobljen ali nabran rob. Cvetni listi so ozki, priostreni in nazaj upognjeni.

7.Jonquilla and Apodanthus Daffodil cultivars - Jonquilla: vsako cvetno steblo nosi ponavadi 2 ali več prijetno dišečih cvetov. Privenčki so kratki in imajo včasih na vrhu nabran ali izrobljen rob. Cvetni listi so pogosto sploščeni, precej široki in okrogli.

8.Tazetta Daffodil cultivars - večcvetne Tazetta: pri narcisah z majhnimi cvetovi je v skupini lahko 12 ali več majhnih dehtečih cvetov, pri velikocvetnih pa so na steblu le 3 ali 4 veliki cvetovi. Privenček je majhen in ima ravno cev, cvetni listi pa so široki s priostrenim vrhom.

9.Poeticus Daffodil cultivars -tudi bele vrtne: cvetovi so majhni, večinoma po eden ali dva na cvetnem steblu; imajo barvit privenček in lesketajoče se bele cvetne liste; cvetovi so lahko prijetno dišeči

10.Bulbocodium Daffodil cultivars

11.Split-corona Daffodil cultivars - z razcepljenim privenčkom: na cvetnem steblu je ponavadi en sam cvet z globoko, večinoma čez polovico razcepljenim privenčkom. Nacepljene privenčkove krpe so zavihane, ležijo na cvetnih listih in so včasih gubasto nabrane, njihovo število pa je lahko različno.







12.Other Daffodil cultivars - tiste, ki ne ustrezajo nobeni od zgoraj naštetih definicij.

13.Daffodils distinguished solely by botanical name - prosto rastoče in hibridi brez imen kultivarjev (primer: velikokrat naravni hibrid med poeticus in tazetta, cvetovi večinoma v parih, običajno so jih poimenovali tudi dvojčici ali ljubezenski par)

Nekaj lepih primerkov razdeljenih po skupinah v katero sodijo, lahko vidite TUKAJ.
Preko 70 fotografij(cvetov na temnem ozadju) različnih narcis pa si lahko ogledate  pri našem ljubiteljskem fotografu, ki jih tudi sam goji.

Skalnjaki

Pojma nimam o skalnjakih. Niti se ne mislim dotikat same izgradnje skalnjaka.V naših krajih se dostikrat uporablja tudi izraz alpski vrt, saj se vanj sadi veliko alpskih rastlin.

Govorim o tistih skalnjakih, ki so nekako vpeti v prostor ob našem domovanju ali pa kje blizu. Vem samo, da so takšni ali drugačni lepi na pogled, nekateri prav impozantni. Majhni ali veliki, pisani ali pa zelo enolično zasajeni.V strmini, položnejši, veliki kupi, majhne pregrade ob potkah, kot pozdrav nekje blizu glavnega vhoda .....
Zanimivo mi je tudi, da se pri gradnji osebnih skalnjakov velikokrat združita sam skalni del in nekakšen vodni vrt, ki je lahko tudi ribnik, ni pa nujno.  Nekako naj bi njegova postavitev posnemala naravo, vendar pa mislim, da je to izredno težko. Vse prevečkrat smo namreč vezani na same možnosti terena, materiale, klimatske pogoje in pa konec koncev tudi ne manj pomembno - na našo lastno vizijo, všečnost. Prav gotovo ne bomo izdelali nekaj, kar nam ni všečno. Nekaj kar ne hrani naše duše.

Pravijo, da skalnjak sestoji iz divje rastočih rastlin, ki uspevajo v gorskih območjih. Temu nekateri tudi pravijo alpinetum.

Pri brskanju po spletu in knjigah sem postajala samo še bolj zmedena. Eni tako, drugi drugače. Vkopavati kamenje, pa spet drugi da to ni nujno potrebno .... skratka vse polno ene zmede. Iz nje se da preprosto velikokrat razbrati kdo po profesiji piše določena navodila, usmeritve. Vsak po svoje nekako "tuli v svoj rog".

Nekaj izrazov (tako mimogrede) na katere sem naletela:
angleški stil (naturalistični) -kje drugje kot v Angliji naj bi se začel ta stil skalnega ustvarjanja. Iz Vzhoda (Kitajska, Japonska, Himalaja) ga je prinesel Reginald Farrer in vsadil v srca britancev. Njegov vpliv na oblikovanje angleških vrtov je bil ogromen. Ljubil je višave in rastline, ki so tamkaj rasle. V kamnolomu je zgradil svoj prvi skalnjak.

japonski stil -določi se v skladu s pravili o Feng Shui.Vsebovati mora elemente 4 elementov: zraka, ognja, zemlje in vode. To pravzaprav sploh nekako ni skalnjak v čisto pravem pomenu, je pa nekakšen približek, kjer je ena poglavitnih lastnosti tudi minimalizem. Praviloma sicer v japonskih vrtovih ni zelenja, ni rož. Gre bolj za pesek(sploh oblikovanje z njim), posamezno kamenje, oblike. Povdarek je na umirjenosti. Vendar pa se japonski vrt lahko odlično združi s francosko vizijo in uporabi nekaj okrasnih grmičev ali celo drevja. Tu igra veliko vlogo simbolizem (kot primer: borovec je simbol zmaja in za ravne poti v japonski ureditvi pravijo, da so najboljši način za razsvetljenje). Sama bi japonskemu stilu mogoče dodajala tudi korenine.

melišča - so lahko povsem samostojne enote, velikokrat pa se nekako povezane s prvotnim skalnjakom. Ali pa umeščena kot samostojni predeli nekje med njim. V naravi najdemo melišča pod gorskimi stenami iz katerih se zaradi vlage, temperaturnih razlik in ostalih vremenskih razmer krušijo skale v steni in pod njimi se zbira drobir. Tu uspevajo rastline, ki potrebujejo pri svoji rasti okoli korenin precej vlage. Melišče je velikokrat videti še lepše, če mu dodamo nekaj večjih skal. Pravijo da alpske rastline melišč sodijo med najlepše alpske rastline. Mnoge tako bujno cveto, da povsem prekrijejo zelenje.

zidovi - najrazličnejši. Prav tako so primerni za zasajanje z tudi alpskimi rastlinami. Posebej tu obravnavajo  kamnite suho zidove, ki so čisto svoja zgodba.

korita, posode -prvo pomembno navodilo je: odcednost takšne ali drugačne posode, ki jo uporabimo za nasajevanje  alpskih rastlin. Lahko uporabimo povsem nove posode, ali pa pri zasaditvi uporabimo razne stare (velikokrat zapuščene ali odvržene) posode. Velikokrat se uporabljajo tudi razna izvotlena debla, večje korenine, dimniški ostanki in podobno. Pri večjih posodah lahko umestimo tudi kak kamen, pri manjših se omejimo na dodajanje grušča.Pri tem načinu smo omejeni večinoma na gojenje manjših rastlinskih vrst. Paziti moramo, da ne dodajamo rastlin, ki bi druge lahko dušile pri svoji rasti.

šotnata greda -potreba po takšni gredici je nastala zaradi rastlin, ki potrebujejo kisla tla. Lahko je samostojna enota ali pa del skalnjaka. V slednjem primeru je najbolje izbrati severno stran skalnjaka in jo sonce obsije vsak dan za nekaj časa. Ni priporočljivo umeščati jo pod drevesa, saj ob deževju kapljanje z dreves lahko povzroči, da rastline začnejo počasi  gniti. Za izgradnjo uporabljamo šoto  in različne šotne nadomestke kot so listni kompost, kokosova vlakna in ostalo.

dvignjene grede - so primerne za manjše vrtove. Lahko so različnih oblik in tudi pri uporabi materialov za izgradnjo imamo na voljo širok spekter raličnih elementov (les, opeke, kamen, železniški pragovi itd.) Odcednost na dvignjenih gredah je povsem drugačna kot drugod na vrtu. In tako lahko ustvarimo pogoje, ki bodo služili nasaditvi alpskih rastlin. Velikokrat takšne ozke in podolgovate grede ustvarjamo ob kakšnih poteh. Sploh kjer moramo izravnavati terene. Dvignjena greda je lahko tudi šotnata greda (zgoraj)


in še ..... skalne rastline na strehi, ozki arhitekturni  skalnjaki(izvirajo iz Češkoslovaške), puščavski vrt, alpske hiše

Potka kot začasna rešitev

Običajno je, da na zunanjih površinah z idejo, vizijo uredimo nek prostor, potem pa ga tako ali drugače zasejemo ali zasadimo.

Jaz se pri tem početju velikokrat prilagajam odpadnim materialom, ki mi jih je škoda zavreči. V današnjem primeru pa sem se prilagajala tudi višku sejančkov lepih očk in pa presaditvi mesečnih jagod tako, da so lažje dostopne majhnim otrokom.

Tako je letos ostal kos filca s katerim smo zaščitili izkopane rože iz Pisane Lune. Kaj z njim? Pa sem ga vdelala v zemljo. Prej s pleveli zaraščen kos trate ob betonski škarfi, ki meji na zelenjavni vrt sem prekopala, filc pa po širini prerezala na dva dela. Da sem ga ob robu utrdila in naredila nekakšen prehod med nadaljevanjem trate, sem ga zaščitila z odsluženimi (odrezanimi ostanki) ozkimi kosi debelejših tlakovcev. Ob robu so tako dobile prostor lepe očke, ki so obilo in lepo zrasle iz semen.

Pa ni minilo dolgo, ko se je pokazal še ostanek porfida. Uhhh! Kaj pa sedaj? Pa sem šla spet na kolena in v razširitev nove cvetlične gredice. Ozke tlakovce sem sproti pobirala ven in jih odlagala na škarfo(spet nov odpadni material?), ob tem pa spet prekopavala trato. Dvojni rob filca pod njim sem  razgrnila in širila cvetlično gredico. Nisem neki gradbenik, nisem se lotevala večjih podvigov. Porfido sem samo vmeščala v zemljo. Vedela sem le, da mi je všeč, da ne bo ravne linije in pa da je to začasna rešitev za leto ali dve.
Tudi občutek za vse tiste raznolike kose porfida nisem imela. Koliko ga je, do kod bom prišla? Potka naj bi vodila do skupnega kompostnika pod jablano. Sosedov kompostnik na naši zemlji. Vanj družno odlagamo ostanke, kar mi je prav. Kompost je poleg zastirke edina stvar, ki jo uporabljam na zelenjavnem vrtu in tako se hitreje polni.
In sem nekako prilezla do kompostnika. Ob tem sem se morala izognit še ostankom nekega požaganega drevesa, kjer bodo domovanje našli sedumi. Enaka zgodba se je ponovila ob kompostnem kupu. Ni narejena po predpisih in priporočilih, sem jo pa naredila popolnoma sama. In na to sem strašno ponosna. Tudi vem, da ne bo zadržala širjenja trave ali plevelov. Ampak saj je tako ali tako samo začasna rešitev. Kajti v vrtu rada spreminjam stvari. Ob rob porfida sem nasadila mesečnih jagod, ki so se obilno namnožile v zelenjavnem vrtu. In sem ubila dve muhi na en mah: otroci bodo imeli lažji dostop do jagod in na zelenjavnem vrtu sem pridobila  nov prostor. No .... pravzaprav tri, če dobro pomislim. Kajti pri nekem drugem preurejanju mi je zunaj ostalo precej čebulnic ključavnic in nekaj njih je našlo prostor med lepimi očkami.
Od kompostnega kupa naprej sem s potko zavila in kose porfida vlagala v zemljo z razmikom. So šli že zelo proti koncu. Dokler je šlo, oz. do tam kjer je koreninski splet visokih smrek tako gost na površini tik pod trato, da tega nisem mogla več početi. Ta del leži pod drugo razmejitvijo. Za njimi so položeni betonski zidaki v katerih rastejo najrazličnejše rastline.
In sem spet pridobila čisto ozko gredico kamor so romale preostale ključavnice in še nekaj drugih čebulnic. Tam ne bodo prav nič motile s svojim zelenjem ko bodo odcvetele.

In to jesen je vreme resnično naklonjeno. Te večje kose porfida sem dajala na stran, da bodo služili kot nekakšen prehod iz terase. Ta del je zelo obljuden in trava je bila vedno poteptana. Po drugi strani pa ob deževju tudi ne bo toliko blata in ostale svinjarije. A moram še premislit kako. Tu je nekoč pred leti že bila potka, a jo je bilo lažje oblikovati s kvadratnimi pohodnimi ploščami. Hvala za sonce in suho vreme. Še bom lahko kak dan premišljevala. Teren je namreč v rahli brežini, zaradi veliko hoje po njej dokaj zbit in krepko bom morala "pljunit" v roke, da bodo romale dovolj globoko, da ne bodo motile kosilnice pri košnji. Le to pa bom sejala šele spomladi.

Pisana Luna se na novo zasaja

Pa je minilo kar nekaj časa od zadnjega javljanja. Mogoče danes na hitro predstavitev novega peščenega dela na Pisani Luni, ki se je iz poprejšnje potke po dolžini prelevil v nekakšen sredinski pravokotnik, ki sega od ceste pa vse do tlakovane potke ob hiši, kjer je letos našla svoj prostor tudi lesena klopca.

Osrednji element na pesku so 3 amfore in vsaka služi svojemu namenu. V največji je voda, ki se preliva preko nje. V srednji je za letos našla domovanje indijanska meta, ki se je lepo polegla po pesku. V najmanjši pa je nameščena lučka, ki zelo blago osvetljuje največjo amforo.

Indijanska meta(žal ni dobro prezimna).

Ker je tu tudi elektrika (za pumpo, ki črpa vodo in lučko), smo na pokrov škatle v kateri se skriva začasno postavili širšo skledo, ki je nasajena s sedumi in netreski.

V pesku domujeta tudi dve travi in pa štiri raketice. Bili sta samo dve, pa smo sedaj pri presajanju obe kar razdelili in mislim, da so se lepo vrasle. 

Sedaj preko zimo so se amfore pospravile. Preventivno. Ne vemo, ali je materialu iz katerega so ravno za zaupat, da bo preživel takšen ali drugačen minus.  Sedumi pa so našli svoj  novi dom v skalnjaku. 

Pisana Luna se ponovno prebuja

Dan D je bil 5. julij.  Jutri bo 5. avgust. Se pravi, da mineva en mesec. Zaradi gradbenih in električarskih del so morale vse rastlinice Pisane Lune proč. Ne zgolj samo same rastlinice ..... ampak popolnoma vse.

Ta prva fotografija prikazuje samo drobec začetka iz prvega tedna. Rastline (preko 300kom) so bile položene druga poleg druge na trato, v zavetje. Nekaj preostalih je romalo v zelenjavni vrt, sem ter tja po rožni gredici. Prva luknja izkopa in gromazanski kabli sploh niso izgledali tako grozno. Šele po tem se je začela "štala". Odpiranje tih ob hiši, vse do temeljev in vse na novo izolirati.  Obup. To traja še danes. Le da je Pisana Luna že ven iz najhujšega in čaka, da ponovno vsaj malo oživi tudi še tega leta in se rastlinice (tiste preživele) na novo klimatizirajo do zime. Praktično smo ostali brez zemlje. Tisto kar je ostalo kamenja in peska pomešanega z zemljo, je tisočkrat prevoženo z gosenicami mogočnega bagerja. Ampak jutri naj bi prispel nov vrhi sloj zemlje. Upajmo.

Tukaj se vidi koliko zemlje pravzaprav manjka in kako je spodaj vse kot bi nekdo  -zabetoniral. Je pa napredek. Tri dni se že "pasemo" naokoli po Pisani Luni in sestavljamo malenkosti (predvsem tiste skrite v zemlji, očem nevidne). Elektrika, vodovodne cevi in jaški. Kadička se je vrnila v zemljo (na povsem drugo mesto, tokrat spodaj dodatno prekrita še s folijo). Sedaj bo bližje glavni cesti in takšna, da jo bo preko zime potrebno pospravit. Mala malica! Samo da se zadeve zopet nekam premikajo.

Konceptualno je sedaj vodni del popolnoma drugačen (samo navzven, očem skrito je vse enako). Porfido so/bodo zamenjale amfore in včerajšnji dan je bil prav naporen. Končal se je šele po deseti zvečer. Danes dopoldan dalje in zgolj testno smo že izpustili vodo. Sedaj pa pavza. Da malo popusti ta vročina in direktna pripeka sončnih žarkov. Potem pa pripravit do konca za obljubljeni jutrišnji dovoz zemlje.

Zeliščna sol

Letos pa zeliščna sol. Vsako leto pripravljamo domačo vegeto. Tokrat pa silom prilik zeliščna sol. Pa dajmo, sem rekla. Zelišča morajo v predelavo, sol ni draga, postopek pa tudi ne tako zelo zapleten, da ga ne bi zmogla. Kako se bo pa bodo te soli obnesle, pa mogoče potem nekje pozimi, saj mora zeliščna sol baje "stati".

Torej povsem preprosto: en del zelišč (ali zelenjave), dva dela morske soli. Zelišča je najbolje uporabiti sveža, ne sušena. Po možnosti kaj kmalu po tem, ko smo jih nabrali. Zelišča drobno sesekljamo in zmešamo s soljo. Napolnimo kozarce, jih zapremo in vse skupaj postavimo v hladen in temen prostor. Sedaj pride na vrsto čakanje. Po navodilih Alfreda Vogla se takšna sol potem hrani 14-12 mesecev. Nekje v tem času se morska sol navzame arome eteričnih olj in drugih sestavin.

Po končani maceraciji običajno to zmes še vakumsko sušijo, da preprečijo razgradnjo aromatičnih snovi. Doma si mogoče lahko pomagamo s sušilnikom za sadje ali pa z zelo nizko temperaturo (30-40stopinj) v pečici.

Sama sem se najprej odločila za origano. Imam ga veliko in veliko ga porabim. Tako da je izdelava takšne soli več kot smotrna. Nekaj rožmarinove soli za nečaka in seveda drobnjakova sol. Kaj bom tam proti božiču s soljo .... še ne vem. Mogoče bom naredila kake mešanice za darila, ali pa jih pustila posamezne. Ne vem še.

Thymus, timijan, materina dušica ....

Bog si ga vedi, kaj neki mi vsa ta imena želijo povedati. Včasih se ljudje dobesedno spremo med seboj, ker različno tolmačimo poimenovanja določenih rastlin. 

Kar nekaj različnih pojmovanj in razlag lahko najdemo, pa še vedno na koncu vemo toliko kot na začetku. Vsaj jaz. Tudi strokovnjaki si niso edini pri določanju, tako da .... Farmacija ju obravnava kot dve  samostojni vrsti. Thymus serpyllum in Thymus vulgaris. Prva je za mene materina dušica, druga pa pač .... preprosto timijan. Ali pa kot tudi velikokrat označijo: divji timijan in vrtni timijan. Kot zanimivost. Vrtni timijan je v naših krajih  poznan nekje od 12.-13. stoletja. Prej pa so ljudje uporabljali zgolj divji timijan. Ali kot pravim jaz: materino dušico.

Saj poznate tisto zgodbo od kod izvira ime materina dušica? Pač samo ena od večih. Ampak meni je všeč.

Pred mnogo leti sta živela ubožna toda poštena človeka, ki sta imela edino hčer Anico. Bila jima je v veselje in žalost; veselje, ker je bila zala in dobra deklica, žalost, ker je oče in mati zaradi prevelikega uboštva nista mogla vzgajati tako, kakor bi jo bila rada. Ali to še ni bilo vse. Nenadoma se pritepe v oni kraj, kjer so živali Aničini roditelji, črna kuga. Prva žrtev te grozovite bolezni je bila Aničina mati. Anica je imela komaj osem let, ko so ji pokopali dobro mater. Sirota je bil brez tolažbe, in ljudje so jo videli pogostoma na materinem grobu. Oče zaradi obilega dela ni mogel pogostoma na pokopališče, zato je bil materin grob zapuščen in pust, ker Anica še ni znala saditi cvetic. To se je milo storilo samemu Bogu, in ukazal je, da so na materinem grobu vzrasle same majhne in lepo dehteče cvetice. Ko jih je Anica prvič ugledala na materinem grobu, bila jih je močno vesela. Takoj odhiti po očeta, in tudi oče mora ž njo na pokopališče. Anica pokaže očetu te majhne rožnordeče cvetove in vpraša:
»Je li, oče, kako so lepi? In kako se imenujejo te nežne cvetice?«
Oče, ki še nikoli ni videl takih cvetic, bil je v zadregi, a naposled je dejal:
»Materina dušica! Ali vidiš, kako je ta cvetičica preprosta, čedna in veder tako mila in prijetna, kakor je bila plemenita duša rajne tvoje matere!«
Preprosti človek je to prav povedal, in odsihdob se imenuje to cvetje »materina dušica«.

Prepriča me tudi dejstvo, da se npr. eterični olji obeh omenjenih timijanov - razlikujeta.  Vrtni timijan ( Thymus vulgaris) vsebuje veliko več timola, ki je antiseptik in pravzaprav pomemben. T.vulgaris se velikokrat poimenuje tudi vrtna materina dušica. Saj nekako to mogoče res drži, ampak meni ne diši takšno poimenovanje.  Meni  je to pač -Timijan. Nikoli ne grem na vrt po materino dušico, ampak po timijan.


Na grobo (pri toliko različnih) bi jaz timijan razvrstila za moje potrebe v nekaj  skupin, ki so meni pač poznane. Pa ne botanično. O tem pojma nimam. Tako ... po meni nekaj skupnih lastnostih.
     Thymus vulgaris -vrtni timijan, tisti ki ga največ uporabljamo v kulinarične namene. Tudi dekorativne, saj je ta večina trajna rastlina grmičaste rasti lahko lepa okrasna rožica. Glede na svojo velikost pa je tudi najlažja za obiranje. Običajno ga kar režemo.
     Thymus serpyllum -divji timijan, materina dušica. Trajna rastlinica, običajno visoka 2cm, njena poleglo plazeča stebla pa so dolga nekje 10cm, tudi več. Cveti v različnih odtenkih lila, roza, do vijolične, redko tudi v beli barvi.
     Thymus x citriodorus - čisto preprosto -pač vonj po limoni. Je nekaj različnih, pogosto pa je to pri tleh delno olesenel polegli ali povešavi grmiček, ne visok več kot 12-15 cm. Ni zahteven za vzgojo, lahko ga razmnožujemo. Poskrbeti moramo le, da nam kar naenkrat ne pokaže preveč olesenelih stebelc. Tak je na pogled neugleden. Zato običajno poskrbimo za nove rastline nekje na recimo 4 leta. Pri kuhanju je najbolje uporabljati svežega, dodajamo pa ga malo pred koncem.

     Thymus preacox - plazeč timijan, visok običajno le 2-3 cm, nikakor pa ne višje od 7cm. Velikokrat zasledimo, da ga poimenujejo kar mati timijanov. Je trajnica, ki cveti v odtenkih od bele do škrlatne.  Odličen je v nasaditvah za goste preproge in se obnese tudi kot pohodna rastlina.
     Thymus pseudolanuginosus - preprosto dlakavi timijan; so nizke in plazeče rasti in njihovi listi so kosmati. Te trajnice naredijo gosto preprogo in jih tudi uporabljajo pri pohodnih nasaditvah. V šali včasih tudi rečejo, da je to rastlinica za lene vrtičkarje, saj ko se razraste, ne potrebuje posebne nega. Le pred saditvijo je potrebno pripraviti zemljo tako, da ne zastaja voda (drugače mu lahko porjavijo listi) in da je brez plevela. Preventivno ga lahko včasih malo "prečešemo" s prsti in tako prezračimo in damo morebitnemu višku vode možnost, da lažje izhlapi.

Posodkanje .....

.... ali vzgoja v loncih, ko se pač tako odločiš. In Pika. Seveda poleg vrta. Jaz balkonskih rožic že leta nimam. S jih pa zamenjale razne druge zadevšne, ki se mi trenutno zdijo meni privlačne.

Takole sem letos čisto prvič nasadila svoj prvi paradižnik v loncu. Zgolj slučajno. Ostala sem brez sadik češnjevca, pa mi je nekdo ponudil tole sadiko, ki pa je pobešava in ni ravno dobrodošla na majhnem vrtičku. In je romala v lonec. Kaj pa čem.

Kasneje sem dosadila še bazilike, ker mi je delovala tako "prazno". Le ta se je v 14 dneh že močno razrasla. Skratka projekt paradižnik v loncu zaenkrat lepo deluje. Ker to res niso neke "jake" zadeve za mene, ki sem bolj pozabljive sorte (zalivanje!) in rada vse prepuščam materi Naravi. Sem pa seveda navdušena nad potekom dogodkov.

Žafran ali žafranika?

To se mi dogaja že nekaj časa - menjava ali bolje enačenje obeh zgornjih rastlin.
Žafran ali tudi pravi žafran velja za eno najdražjih začimbnic.  Je začimba z  ostrim vonjem in ima značilen grenko sladkast okus. Jedem daje poseben, neponovljiv, nekoliko grenak okus in izrazito rumeno barvo. Pravzaprav so to nekakšne niti, katerih cena za gram se giblje nekje med  4 -12€. Praviloma jih še vedno obirajo ročno in so to pravzaprav suhi prašniki pravega žafrana (Crocus sativus).
Žafranika (Carthamus tinetorius L.) pa je popolnoma druga zgodba. Nekako je obveljala kot cenena izvedba pravega žafrana. Vendar je njena prava moč zgolj v barvilu. Z njo ne začinjamo, pač pa "barvamo" in vizuelno oplemenitimo jedi. Tudi kakšno zelo "rumenkasto" maslo ali margarina znata biti pobarvana z njenimi cvetnimi lističi.

April na pisani luni

Pisana Luna se podobno kot lani tudi letos prebuja.
Mogoče malenkost drugače.

Lani nasajene mačehe se se razsejale sem ter tja. In nogice so že bolj zapolnjene z mesečnimi jagodami. 

Pljučnik je zavzel svoje ozemlje ob hidrantu. Meni je tako lep. V času svetenja in kasneje s svojim bujnim zelenjem. Prav tako lani sejana inkarnatka, ki postopoma odpira svoje rdeče kapice. 

Hiacinte zaenkrat še ostajajo. Pravijo, da so kratkožive. Dokler bodo se jih bomo pač veselili.

Žal je mnogo lanskoletnih "rožic" preminilo. Nekaj občutljivih smo pustili v zemlji in zaščitili, če bi mogoče tu pri nas preživele. Pa ni šlo. Korenine zaenkrat še ostajajo v zemlji, če mogoče le požene kaj. Veliko se je naselilo tudi plevelov. Nadležnih in manj nadležnih. 

Timijani (pohodni) zaenkrat kažejo še dokaj klavrno podobo. Bomo videli kaj bo nastalo iz njih v prihodnjih tednih.