Čudni trenutki

Včasih pridejo takšni dnevi, ko vse kar nekako leti na kup, ko stvari ne gredo tako kot smo si predstavljali, da naj bi šle. Ko nas vedno znova nekaj preseneti in imaš vsakič znova občutek, da sedaj pa je konec in se nič več ne more dogoditi, kar bi te vrglo iz tira.
Ampak .... saj poznate tisti rek: Ko ima hudič mlade, jih ....

Začelo se je z mini nasadom pred vhodnimi vrati. Ko je sin prišel domov z večjo torbo preko rame, ga je nekako "zataknil" in je šlo vse po tleh. Razbita lončena posoda, rastlinice pa so ležale vsepovsod po tleh, poveznjene na glavo, delno polomljene. Se zgodi.  In ko sem rastlinice začasno postavljala na cvetlično gredico (trenutne temperature to dopuščajo), opazim na zemlji ležati majhne čebulice. Ojej!!! S hčero sva pozabili do konca posaditi žefrane. Že dan popreje sva sadili, tole pa je takole obležalo.

In čeprav nisem prav pridna in mi lenarjenje ali vsaj lahkotno delo ni tuje, pa vendar velikokrat celi dan preživim nekako v gibanju. Že če bi bila vseskozi samo doma, je moja pot po stopnicah nič kolikokrat gor in dol dovolj za gibanje marsikoga(med delavnico zgoraj, glavnim bivalnim pritličjem in kletjo s pralnico, shrambo...). Pa pravzaprav skoraj noben dan nisem samo doma. Služba, trgovina, letanje zdaj tja zdaj sem, delavnica, vrt, nekaj miselnega dela za računalnikom ..... In tako zvečer padem dol. Tam nekje okoli 23 ure zvečer je za mene mrak. Včasih prej, včasih kasneje. Vstajam pa zgodaj. Med tretjo in četrto uro(čeprav znam "potegniti" tudi do pete in včasih ko je resnično kaj nujnega - tudi zaspati). In tako je pri meni pač situacija takšna, da ko spim, pa spim. Kot bi ne obstojala tistih nekaj ur.  Lahko me odnesete s posteljo vred - še mar mi ni. Vsaj takrat mi ne bi bilo.
Kaj se je dogajalo ponoči: močeno deževje (ja, deževalo je), veter (tudi pihalo je), mački (vse povsod jih je polno, sploh na naši terasi, kjer imajo "ameriko") ali kaj drugega? Zjutraj so na tleh ležale prevrnjene in čisto polomljene fuksije (tudi v lončkih niso več bile), moj najljubši kalilnik je ležal na tleh -z razbitim pokrovom. Tudi salvije in nekaj čilijev ob hiši je ležalo po tleh.

Očitno takšni dnevi pridejo, pa čeprav bi raje videli da ne. A včasih pomislim, da bi pravzaprav lahko kaj kmalu vse skupaj postalo dolgočasno, če bi se vse zadeve vedno poklopile.

Yucca - drevo življenja

Že deset let vsako poletje kraljuje zunaj pred vhodnimi vrati.

Ko pa se temperature začnejo nagibati tam k nuli, se visoka in mogočna gospodična umakne v zavetje hiše (kjer ni vedno lahko najti primeren prostor zanjo).

Skutni zavitek v plasteh

Navada je železna srajca, pravijo.
Včasih ja, včasih ne.
Kot prvo sem te zavitke iz vlečenega ali listnatega testa vedno delala tako, da sem zvijala širše rolice in jih nalagala drugo poleg druge v pekač. Tokrat pa sem se odločila kar za zlaganje v plasteh, brez zvijanja.

Končni efekt je enak, dela pa nekaj manj, ker odpade zvijanje.
Klasična mešanice skute in jabolk, rozin namočenih v rumu.

Kot drugo pa običajno jabolka vedno olupim, naribam. Ostane še tisti sredinski stržen jabolka. To pa vedno namečem v lonec, dodam kakšnih čajev, klinčkov, cimeta in skuhamo nekakšen kompot, ki je pravzaprav bolj pijača, saj v njem ni nič takšnega, kar bi lahko položil v skodelico.

Potka na gredici

Ta ima čisto svojo zgodbo. Da bo nekje na sredini, prav. To je bilo še najlažje. Valovita, ravna, od kod do kod ....? Na to je bilo že malo težje poiskati odgovor. Še največ nestrinjanj pa je bilo okoli njene širine. Tako so bila nihanja od metra pa do pol metra.

Nekaj pač mora biti. Že zaradi same širine v tem delu. Po vseh usklajevanjih in dogovarjanjih najdeva širino, dolžino in jo celo uspeva zakoličit, napeljat vrvico okoli količkov. Pa prav nesramno sredi vsega tega gleda tisto korito za vodo, ki ga je treba še predhodno utrditi. Narediti okvir okoli njega, da ne bo slučajno popustil pod težo mreže in kamenja na njej. Skratka: če si brez pravih načrtov in po vrhu vsega še brez ustreznega znanja - je skozi kar nekaj kar ti prekriža lepo načrtovano.

Začetek je imel še veliko obrobnih pripetljajov (kot rezanje cevi, rezanje folije). No, potem je le bil nekako prvi del folije v zemlji in se je začel navažati pesek.

Prvi dan  je šlo zgolj polovica. Trije smo imeli roke do tal. Od zgodnjega jutra, do poznega večera. Ta dan je bil dan še daljši. Naslednji dan pa.... spet jutro in ....

... teren je za silo uspelo splanirati do konca. Oziroma do tiste točke, da je zemlja pripravljena za saditev čebulnic. Ostala je 1/6 v zgornjem delu, kjer pa je zemlja zaradi vlage mnogo težja za obdelavo. In pa zgornji krak pisane lune, kjer letos ni bilo nasajene ajde. Ta bo žal počakal na pomlad. A zgolj z samo obdelavo zemlje. Treba je še zaključiti z zalivalnimi sistemi, ki se bodo zaključili tam zadaj.

Okrasne trave in še kaj

Prve so šle v zemljo okrasne trave. Na jugo-zahodnem krajšem delu. Ko je zadnja "pristala" v zemlji, sem pomislila na domača mačka, ki se vedno tako rada skrivata in tista trenutno najvišja in "skuštrana" bi bila ravno pravšnja za njiju. Ni bilo pet minut, pa je že zadaj za njo sedela gospodična mačka. Ker pa ni nobenega pravega znanja in izkušenj s temi travami, pa bomo videli šele prihodnje leto kako se bodo obnesle.

Prostor na vogalu je med časom šolskega pouka tudi vsakodnevno jutranje zbiranje otrok, ki se potem vozijo s šolskim avtobusom v mesto. In zakaj bi to tradicijo prekinili? Zakaj otrokom vzeti varnost, pa čeprav je njihovo zbirališče na privatni zemlji in po novem sredi rožic? Pravzaprav bo vse skupaj tudi poučno za njih. Tiste minute, ko bodo čakali, bo čas za ogled, opažanje sprememb skozi dneve, za nekatere tudi prepoznavanje.

Kratka potka(se je utrnila ideja!), po kateri bodo lahko stopicljali brez da bi uničevali ostale rastline. Že dolgo nazaj so nama padle v "Uč" simpatične betonske plošče v obliki človeške noge. Ravno pravšnje bi bile, sem pomislila. Ampak ....
Moj kompanjon ne bi bil ON, če ne bi naredil nekaj po svoje. Tako so sive betonske plošče prvo dobile barvo kože (sicer precej temno, ampak pravi da so bolj mulatske sorte) in kasneje še lepo lično nalakirane nohte. So mu po reakciji moje hčere že po glavi švigale še bolj čudne misli, da je modno imeti tudi one male tatujčke preko laka.

Ulitki iz mase ali predpriprave na praznike

Neki dan me je hčera shecala, da sva na plano privlekli das maso. Že tako ali drugače nisem ravno talent za oblikovanje z das maso, potem pa še tudi dan ni bil ravno pravšnji za kaj takšnega. In tako sem obupala, hčeri pa se trenutno suši neko reliefno drevo.

Ampak ravno toliko sem packala, da me je zamikalo, da bi kaj ustvarila. Pa še čisto po pravici povedano, bodo prav kmalu  tukaj božični prazniki, ko te vse skupaj časovno nese s pripravo darilc za sorodnike, prijatelje, znance, sosede, sodelavce ....

Za moje nespretne prste je veliko bolj primerno ulivanje mase (reliefko) v modele. Pobarvala pa že bom nekako. In tako sem se lotila dela. Ko packaš enkrat, je najbolje packat na veliko in je potem mir. Očitno bom ulivala toliko časa, da bom porabila vso maso. In če odkrito povem ... mi jo bo po mojih izračunih še zmanjkalo za tisto, kar bi želela za letošnje praznike narediti.

Običajno se vsako leto odločim za kaj novega, drugačnega kot prejšnja leta. Tako bodo to letos magnetki v simbolih sreče. Nekaj jih bo tudi brez magnetkov in jih bom uporabila kot dekoracijo kje drugje. Pa tile slednji malo večji okvirji/pladnji tudi še nikoli niso našli poti do tistih, ki jih običajno obdarujem. Kaj in kako bo na njih se še nisem dokončno odločila, vendar pa je možnosti kar nekaj.

slikano brez fleša in s flešom

Tretja letošnja drugačnost pa so tile iz dveh kosov sestavljeni motivi. Potrebujem le še vodoodporno pisalo in lahko na njih napišem imena in postavim(prilepim) na vrhu darilca. Malce drugače od običajnih lističev, kjer so napisana imena. Kupila sem čudovito zeleno barvo. TWIN. Toni med zelenimi in zlatimi odtenki se tako lepo prelivajo, da bi jih kar gledala in gledala. Prav začarala me je ta barva.

Ajda je svoje delo opravila

Poleti posejana ajda je opravila svoje delo. Pleveli in trave so se v veliki meri(seveda pa še zdaleč ne vsi/ sploh tik ob robnikih pri cesti jih je še kar veliko ostalo) poslovili, zemlja je postala rahla in prhka. Nekaj pokošene se bo zadelalo v zemljo, nekaj jo bo ostalo za prekrivanje.

Grmički so se že preselili na novo lokacijo. Čaka pa se, da se po sredini naredi manjša potka prekrita s peskom, potem bodo lahko šle v zemljo spomladanske čebulnice. Pa veliko kamenja bo še za odstranit.
Poročam v prihodnjih dneh.

Pečen kostanj

Ko zadiši po .....

.... pečenem kostanju.

Sobne koprive -Coleus blumei

Neki dan sem se odločila, da bi pa jaz po dolgem času spet imela te čudovite rastlinice, ki jih največkrat poimenujemo pisanolistne koprive, po latinsko pa je to Coleus blumei. Pa je kar trajalo, da sem jih nekega dne "srečala" in so trije različni vršički odšli z menoj domov in v vodo. V vodi kaj hitro poženejo koreninice.

Ta rožica je pravzaprav trajnica, ki pa jo največkrat gojimo kot enoletno okrasno rastlino. Moje so sedaj tik pred mrazom romale v zemljo in upam, da jim bo rast naklonjena in bom lahko zgodaj spomladi naredila iz vršičkov še več novih potaknjencev. Sicer se lahko razmnožuje tudi s semeni, vendar pa sem nad tem že pošteno povedano - obupala. Dve setvi v teh letih mi nista obrodili popolnoma nič. Poleti zacvetijo in klasasta socvetja je treba takoj po cvetenju odstraniti.
Če mi projekt razmnoževanja uspe, bodo drugo leto našle svoj prostor tudi na zunanjih gredicah.

Ko zadiši po cimetu in ...

....Kdo drug kot jabolko je bilo poleg.

Slastna in dišeča jabolčna pita, ki je v soboto nastala izpod prstov mladine.

Novo življenje na okenski polici

Nekaj majhnih drobnih potaknjencev se je preselilo v notranje prostore, kjer jim hladnejši zrak zunaj ne bo škodil.

Cmok iz prtiča

Ta cmok delam že mnogo let. Ne vem od kod izvira recept, pravzaprav bolj ideja, saj ponavadi nič ne delam ravno po nekem receptu, ampak nekako bolj po občutku.

Vzamem tri jajca in ločim rumenjake in beljake. Iz beljakov naredim sneg, rumenjake pa skupaj z eno do dvema velikima žlicama masla penasto umešam. V to maso dodam 250g skute in premešam. Narahlo solim. Potem pa še pšenični zdrob.  Nekako bi rekla ..... tri žlice na eno jajce. Zmes pustim počivat kakšnih 10 minut, nakar vmešam še sneg iz beljakov, zavijem s pomočjo prtiča in v njem tudi kuham v rahlo osoljenem kropu. Recimo 25-35 minut, ker je cmok(pravzaprav štruca) res velik.

Narežem na centimetrske rezine in prelijem z drobtinami.
Sladkor si vsak doda po okusu. Sama pa ga najraje jem brez sladkorja, s posutim cimetom in nekaj limone.

Pa dober tek.

Natron vrečke

Že pred časom sem dobila nekaj rjavega natron papirja, ki se je dolgo skrival nekje v omari. Jeseni, ko je čas za shranjevanje tega ali onega (tudi raznih semen), sem ga zvlekla ven in naredila čisto preproste natron vrečke.

Po sila preprostem postopku, mogoče bolj podobnega kuverti, kot pa sami vrečki. Ampak tako služijo svojemu namenu.

1. Odrezan pravokotni kos papirja sem zložila(zgibala) iz leve in desne strani, tako da sta se dela prekrivala nekaj manj kot centimeter. Zaradi takojšnjega učinka sem ta stik zlepila z dvostranskim lepilnim trakom.
2. Spodnji del vrečke potem zapognemo nazaj.
3. Na vsaki strani zapognjenega odrežemo manjši trikotnik.
4. Delček na hrbtni strani zapognemo navznoter. Po želji ga lahko tudi prilepimo. Jaz tega ne počnem.
5. Preostali delček namažem z tekočim lepilom in zalepim.
6. Tako vrečka/kuvertica/žakeljček ..... je narejen. Sama sem jih že pred lepljenjem opremila s štempiljko za napise.

Vrečke so različnih velikosti, saj so tudi sama semena različna ali pa je nekaterih semen veliko, drugih pa povsem malo.
Sedaj pa bo samo še treba pospraviti kar je že suhega, da bo počakalo naslednje setve.

Veliko jih prisega na hranjenje semen v prozornih polivinilastih vrečkah (večinoma zip zapiranje). Zelo priročen sistem, saj tam semena takoj vidimo in so prav tako shranjena. To je povsem stvar osebne odločitve. Meni je bolj všeč papir.

Begonia semperflorens -vednocvetoča begonija

Klasična, že dolgo poznana rožica, ki jo velikokrat najdemo v parkovnih nasaditvah. Pa tudi kot cvetoči element ni redka na grobovih, čeprav jo zadnja leta vse bolj zamenjujejo kakšne druge rastlinice.
Ker je spomladanski nakup mladih rastlinic dokaj ugoden, se je letos ponovno znašla tudi pri meni. Največkrat jo poimenujemo vednocvetoča begonija.

Na sredini cvetov so opazni rumeni prašniki. Barva cvetov je od rdeče, roza, bele .... Cveti od maja do prve slane. Srčasto okrogli, mesnati listi so spodaj svetlo rdeči ali zeleni, zgoraj pa svetleče zeleni ali rjavkasto rdeči. Listni rob je drobno nazobčan. Stebla ima razrasla in mesnata. Pri meni letos samo te v rdečem, ki sem jih nasadila kar v betonske zidake, izmenično med nasajeno sivko.

Zraste tam nekje 20-25 cm in ko doseže to višino, se razrašča v širino.

Uvrščamo jo med enoletnice, pa čeprav jo lahko prenesemo tudi v domove kot lončnico. Cvetela bo tudi pozimi. Le svetlobe potrebuje precej, da se ne razpotegne. Ven pa jih prenašamo šele po 15. maju ali ko mine nevarnost spomladanskih pozeb. Pa naj si bo to na gredice ali pa v cvetlična korita. Rade so na soncu, vendar uspevajo tudi v polsenci. Za te rožce je značilno tudi, da jih ne "čistimo".  Listi so izredno krhki in kaj hitro jih lahko poškodujemo. Semena sejemo zgodaj spomladi, razmnoževati pa se jih da tudi s potaknjenci. Občutljiva je na prekomerno zalivanje in se ali močno potegne ter slabo cveti ali pa začne odmirati. Če nam rastlinica preveč podivja, jo lahko tudi porežemo na višino kakšnih 5 cm in ponovno se bo obrasla. 

Naš vsakdanji ... kruh

Pridejo dnevi, ko ostanejo koščki kruha. In če ni blizu živalic, ki bi ga zaužile, lahko porabimo vse koščke tudi drugače. Drobtine so že npr. en tak proizvod(sama uporabljam kar multipraktik za mletje).

Ampak pri nas imamo še raje narezane posušene kocke. Običajno jih malo zapečem še v pečici, da so res dovolj suhe. Včasih pa tudi na kakšnem maslu z dodatkom začimb (česen, peteršilj ali drobnjak). Shranjene v papirnih vrečah ali steklenih kozarcih se prav dolgo obdržijo. Največ pa se jih porabi pri kakšni čisto klasični pržganki.

Gypsophila repens - plazeča sadrenka

Še ena od nizkih rastlinic, ki  jih uvršamo med tiste, ki so primerne za skalnjake. Dobro se počuti tudi ob večjih temperaturah in prenese tudi bolj pusta rastišča. V višino meri nekje 10 cm, v širino pa se lahko razraste nekje do 25 centimetrov.

Tam nekje od maja pa do julija se odpirajo majhni roza cvetovi. Vitka stebla so olistana s podolgovato jajčastimi, modrikasto zelenimi listi. Lahko jo množimo spomladi z delitvijo.

Vloženi paradižniki

Pri paradižnikih se mi dozdeva, da je največja množica različnih receptov kako ga lahko tako ali drugače uporabimo pri shrankih za zimo ali po domače: za ozimnico. Največji izziv pa je vlagati sam paradižnik, brez da mu spreminjamo strukturo(razne omake, namazi, mezge...).

Meni osebno se zdi pri paradižnikih še najlažje povsem običajna pasterizacija. Paradižnik narežemo na manjše kocke, z njimi napolnimo čiste kozarce, po vrhu rahlo posolimo, zapremo in pasteriziramo. Ja, brez dodajanja takšne ali drugačne tekočine. Sama pasteriziram kar v vodi na štedilniku.

Takšen paradižnik ohrani svoj prvoten okus in strukturo.

V zgornjem primeru so to zgolj samo zreli paradižniki: različni rdeči in rumen češnjevec za barvitost kozarcev. Pri zelenem paradižniku pa se običajno zadeva veliko bolj zaplete, saj je toliko nasprotujočih si mnenj okoli njegove strupenosti. Vendar je moje osebno mnenje, da dejansko ne gre za takšne velike bav-bave, saj končno le zelen paradižnik pasteriziramo in ga ne uživamo surovega. Pravzaprav pa ... odkar vem za sebe, sem vedno uživala zelen paradižnik, saj je obvezen dodatek v srbski mešani solati, ki smo jo vsako leto preko zime jedli (in jo še vedno).

V drugem primeru pa so uporabljeni tudi zeleni paradižniki. Različne paradižnike (tudi še zelene) sem po plasteh nalagala v kozarce in potem pasterizirala.

Sedum (homulica) - sarmentosum

Sedum sarmentosum je opisal Alexander von Andrejewitsch Bunge.  Je zimzelena trajnica na Kitajskem, Japonskem, v Koreji . Na kratko bi lahko rekla, da je to eden močnih plazečih sedumov, ki se izredno rad ukorenini. Plazi se po zemlji in tvori nove koreninice.

po cvetenju

Tako nekako ostaja vedno nižja sorta. V času zelenja je visok tja okoli 10 cm, tudi 15cm . Če pa ga posadimo v viseče košare ali preko previsov skal, lahko vidimo, da je njegova dolžina precejšnja. V povprečju bi lahko rekli, da so ti poganjki dolgi cca. 25 centimetrov. Radi ga poimenujejo tudi nitasti sedum. 

v cvetenju

Cvetovi so rumeni, zvezdasti in se odpirajo spomladi in zgodaj poleti.
Je prezimno trden in se zlahka razmnožuje. Prenaša večino tal, vendar pa ima najraje podlago z dobro drenažo. Tudi s sušo se sprijazni.

Nekateri ga imenujejo tudi rumeni mah, zvezdasti sedum, zlati mah ..... Kot sedum acre tudi to vrsto nekateri štejejo med rahlo invazivne, vendar se ga v manjših vrtovih in nasadih da uspešno jeziti. Še vedno pa nam ostane sajenje v viseče košare ali kaj temu podobnega, kjer se bo prav lepo prevešal. Le ko odvrže cvetje, je nekaj časa neugleden na pogled, potem pa si kaj kmalu spet opomore. Dobro prenese tudi obrezovanje. 

Arenaria montana - gorska peščenka

Rastlina za skalnjake, alpske hiše, suhozidove.
Je polegla trajnica, zmrzalno trdna, ki zraste z listi nekje v višino 5cm, širi pa se tja do 12-15 centimetrov. Ima majhne podolgovate jajčaste liste, ki so "združeni" v nekakšno blazinico.

Pri meni je to letos nova rastlinica in tako cvetja še nisem doživela. Cvetovi so beli, cveteti pa naj bi začela  nekje na začetku poletja. Takšnale naj bi bila ta mala lepotička v cvetenju:

Razmnožujemo jo lahko tudi s stranskimi poganjki ali delitvijo.

Zeliščni vrt -žajblji, kraški šetraj

Kraški šetraj (satureja montana)

V teh septembrskih dneh prav lepo odpira svoje bele cvetove.

Je prezimno trden zimzeleni polgrm z drobnimi belimi do rožnatimi cvetovi poleti, pa tudi zgodaj jeseni. Ima majhne in ravne dišeče lističe. Proti običajnemu vrtnemu šetraju je njegov vonj veliko močnejši.
Sveže liste lahko trgamo kadarkoli, za sušenje in zamrzovanje pa takrat, ko začne oblikovati cvetne popke. Semena sejemo spomladi, delimo ga lahko spomladi ali jeseni, lahko pa ga razmnožujemo tudi z neolesenelimi potaknjenci pozno pomladi ali zgodaj poleti.

Ananasov žajbelj (salvia rutilans Pino) 

Melonin žajbelj (salvia elegans Mello)

Za te žajblje je značilno, da niso ravno idealni za prezimovanje v naših krajih in tako jaz oba gojim kot posodovki. Aromatične liste uporabljamo za mesne jedi, sire, zeliščne čaje, lepo pa se podajo tudi k raznim sladicam in pijačam. Oba lepo cvetita in tudi cvetovi so uporabni: tako za prehrano kot dekoracijo.

Semena lahko sejemo spomladi, neolesenele potaknjence potikamo poleti, polzrele potaknjence s peto pa zgodaj jeseni. Liste po potrebi nabiramo kadarkoli, za sušenje pa tik pred cvetenjem.