Begonia semperflorens -vednocvetoča begonija

Klasična, že dolgo poznana rožica, ki jo velikokrat najdemo v parkovnih nasaditvah. Pa tudi kot cvetoči element ni redka na grobovih, čeprav jo zadnja leta vse bolj zamenjujejo kakšne druge rastlinice.
Ker je spomladanski nakup mladih rastlinic dokaj ugoden, se je letos ponovno znašla tudi pri meni. Največkrat jo poimenujemo vednocvetoča begonija.

Na sredini cvetov so opazni rumeni prašniki. Barva cvetov je od rdeče, roza, bele .... Cveti od maja do prve slane. Srčasto okrogli, mesnati listi so spodaj svetlo rdeči ali zeleni, zgoraj pa svetleče zeleni ali rjavkasto rdeči. Listni rob je drobno nazobčan. Stebla ima razrasla in mesnata. Pri meni letos samo te v rdečem, ki sem jih nasadila kar v betonske zidake, izmenično med nasajeno sivko.

Zraste tam nekje 20-25 cm in ko doseže to višino, se razrašča v širino.

Uvrščamo jo med enoletnice, pa čeprav jo lahko prenesemo tudi v domove kot lončnico. Cvetela bo tudi pozimi. Le svetlobe potrebuje precej, da se ne razpotegne. Ven pa jih prenašamo šele po 15. maju ali ko mine nevarnost spomladanskih pozeb. Pa naj si bo to na gredice ali pa v cvetlična korita. Rade so na soncu, vendar uspevajo tudi v polsenci. Za te rožce je značilno tudi, da jih ne "čistimo".  Listi so izredno krhki in kaj hitro jih lahko poškodujemo. Semena sejemo zgodaj spomladi, razmnoževati pa se jih da tudi s potaknjenci. Občutljiva je na prekomerno zalivanje in se ali močno potegne ter slabo cveti ali pa začne odmirati. Če nam rastlinica preveč podivja, jo lahko tudi porežemo na višino kakšnih 5 cm in ponovno se bo obrasla.