četrtek, 14. avgust 2014

Diši po pehtranu

Pehtran ima tako prijeten vonj, da bi ga človek kar vonjal in vonjal in ....
In prav je, da če nam že raste, da ga tudi uporabimo. Ker sušen izgubi veliko svoje te prijetne arome, ga je bolje uporabljati svežega.
Jaz sem ga nekaj takole skupaj s sladkorjem shranila v majhne steklene kozarčke.
Približno polovica pehtranovih lističev in sladkor .... skupaj zmleta.
Nekaj pehtrana pa je takole romalo v kvašena gnezdeca. Za vezavo in sočnost pa sem uporabila kislo smetano.
Mmmm .. kako omamno diši.

sreda, 13. avgust 2014

Impatiens balsamina -balzamike, breskvice ...

Po kar nekaj letnem premoru sem si jih letos na novo omislila. Nikoli me niso resnično premamile, ampak rada imam spremembe. V glavi sem jih videla, da so primerne, da jih uporabim pri nasaditvi v vrsto.
In tako je tudi bilo.
Cvetijo v različnih barvnih odtenkih. Začnejo cveteti po kar močnem steblu, ki se tudi med cvetenjem še debeli. Vendar bi lepše prišle do izraza na kakšnem večjem prostoru.

sreda, 30. julij 2014

Breskve kot ozimnica ....

..... kje drugje kot v kozarcih za zimo.Največja ljubiteljica je naša najmlajša. zato je morala vse breskve tudi sama očistiti, vložiti v kozarce ..... Le v pečico sem jih dala jaz. Seveda gredo tudi drugim v slast. Količino lahko prilagajamo trenutni zalogi breskev in to počnemo postopoma. Še najbolj smotrno pa je, da pripravimo toliko kozarcev, da z njimi vsaj približno zapolnimo pečico. Tako jih je v dveh rundah ratalo 20 literskih kozarcev.


Način vlaganja sadja:
sadje operemo, osušimo in zrežemo na željeno velikost ter takšnega vlagamo v čiste in suhe kozarce. Naložimo do vrha (pri tem sadje še malo potlačimo). Preko nasujemo 3 žlice sladkorja, v loncu pa zavremo vodo, ki jo prelijemo preko sadja in sladkorja, kozarce zapremo in pri 200 stopinjah pasteriziramo kakih 20 minut(jaz v pladenj položim kuhinjsko krpo in preko nalijem nekaj vode). Količina sladkorja in dolžina pasterizacije se lahko razlikujeta glede na vrsto sadja. Zgoraj omenjeno velja za breskve, ki jih razrežemo na osminke.

torek, 29. julij 2014

Vložene bučke po indijsko

Nič posebnega in mogoče se pravzaprav samo ime nanaša samo na to, da je v tem shranku kot začimba dodan curry, ki je pač tipičen za to kuhinjo. Pri nas priljubljena začimba poleg kurkume.

Bučke nisem prav nič lupila, pač pa samo narezala, dodala narezano čebulo in vse skupaj posolila. To potem za 24 ur postavimo na hladno in odlijemo vodo, ki jo izloči zelenjava (predvsem bučke).

V mešanico kisa in sladkorja dodamo curry (o količinah težko pišem, ker jaz vse delam po občutku, malo pa je tudi odvisno od naših lastnih okusov) in nekaj celega popra, prevremo in polijemo preko bučk. Spet postavimo na hladno za 24 ur.

Po preteku 24 ur pa vse skupaj še enkrat prevremo, še vroče nadevamo v kozarce in zapremo.
Bučke po indijsko so rahlo pikantne in odlična priloga k raznim narezanim stvarem, seveda pa jih lahko dodamo tudi preko namazov na kruhu. Primerne so tudi za hladne riževe, testeninske ali žitne solate.

Čas nabiranja in sušenja

Včasih domačo bero užitnih rastlin rada primerjam z računalnikov. Le ta ima tako ogromno sposobnosti, le ljudje iz njih ne znamo potegniti tisto največ kar potrebujemo. Enako je po domačih vrtovih. Veliko rastlin ostaja neizkoriščenih. Za mnoge med njimi nam sploh ni poznano, da jih lahko uporabimo, pa še tiste za katere vemo kako, velikokrat ostanejo kar na gredicah.
Ena takšna rastlina je prav gotovo ognjič. O njegovi zdravilnosti je toliko vsega napisanega tu in tam, da ni potrebo vse to ponavljati. Mogoče samo omemba tega, da je ognjič odlično nadomestilo za arniko, ki sodi med zaščitene rastline in jo s pretiranim pobiranjem v naravi ljudje ogrožamo.
No, pri meni se letos kar nekaj ognnjiča suši. Mešanica njegovih barv na kupčku mi je prav fascinantna. Sušenje je malo  bolj dolgotrajno, saj cvetne lističe potrgamo šele kasneje. Jaz si pomagam tako, da pečico vklopim na 40 stopinj in potem dam pladenj notri pri rahlo priprtih vratih. Po kakšnih 15 minutah pa jih zaprem. Ta postopek še 1x ponovim čez nekaj časa, potem  pa je na delu zrak.

Kreme se ne bom lotila. Dobim jo lahko drugje, pa se bomo šli blagovno menjavo.

Nekaj cvetnim koškom pa sem potrgala lističe in jih namočila v olivno olje.
Tu so mnenja zelo deljena. Največkrat omenjajo, da je treba kozarec za 40 dni postaviti na sonce. Vendar je pri tem sporna oksidacija olja. Na tam mestu se pojavlja navodilo, ki pravi, da kozarec ovijemo v alu folijo. Lahko pa si pomagamo tudi z kakšnim drugačnim senčenjem. Vse je pa pravzaprav stvar lastne odločitve.

nedelja, 27. julij 2014

Samoprišleki na gredicah

Včasih se na naših gredicah znajdejo rožice (še bolj pogosto pleveli), za katere ne vem od kod neki so se vzele. Pri meni je kar naprej kaj takšnega. Veliko stvari prav gotovo populim, ker mislim, da gre za plevel. Kakšna pa le ostane sem ter tja.
Eno od njih je ta ognjena lepotička.
Med tem je neznanka že dobila ime s pomočjo forume Gartlc.
Šlo naj bi za Asclepias tuberosa . Privlačna za metulje.To naj bi bila baje tista, iz katere se potem lahko kot plodovi razvijejo tisti okrasni papagajčki. Res sem  jo imela pred mogoče več kot 15-imi leti. Kaj vem .... mogoče pa sem jo vsa leta uspešno pulila ven misleč, da je neka nebodigatreba? Ali pa so seme od nekod prinesle živali ali veter?
Drugi dve pa še nista dobili imena. Preprosto - jaz ju prvič vidim.

ponedeljek, 21. julij 2014

Modernizacija

Spet malo zavajajoč naslov, ampak .....
Meni to dejansko je neke sorte modernizacija. Sosedje so namreč letos postavili ograjo po meji in tako imajo sedaj moje kumarice brezplačno in brez nič dela oporo.


Res mi je všeč. Poleg kumaric mi je ograja prišla prav tudi, da sem nanjo privezala cvetoče pore, ki so res gromazanski in njihovi cvetovi težki.

petek, 18. julij 2014

Priloga malo drugače

Da ni vedno vse enako na pogled -bi tudi lahko človek rekel. Potem kar včasih pomisli, da je nekaj povsem drugega. Zanimivo. Moraš pa za takšno kuhinjsko "zganjanje" pri roki imeti tudi gurmane in ne one, ki ne jedo tega in onega. Tokrat je bila priložnost takšna. Hčera doma (drugače živi v Ljubljani), sosed gurman na kosilu in seveda ... moja malenkost.



  • Samo drugače narezan krompir in kasneje pečen v pečici.
  • Soparjena blitvina stebla (različne blitve).
  • Bučkini trakovi (na hitro popečeni v ponvi, kjer se je prej pekel piščanec).

nedelja, 13. julij 2014

Semenske bombete

Preprosto.
Mešanica različnih mok in mešanica različnih semen (celih, nadrobljenih, nasekljanih .....). Kvašeno testo oblikovano v male kroglice in pečeno v pekaču za mafine.


sobota, 12. julij 2014

Fluki

Le na kaj neki bi človek pomislil ob takšnem naslovu?




F - L - U - K - I



Pa ni prav nič posebnega. Sicer mene takoj prevzame asociacija -flomaster. Je pač samo ime. Mačje ime našega narboljtazadnjega mačka.

Po nekaj tednih boja z najmlajšo, sem nekega dne popustila in rekla tisti usodni DA. Pa ne da ne maram mačkov. Bog ne daj!!!! Le preveč hudo je, ko se na takšno malo ozverino navežeš, potem pa ga nekega dne izgubiš. Meni je to, kot bi  mi nekdo utrgal del duše, boli, ne moreš pozabit, kar naprej se sprašuješ, tuhtaš ..... Samo to je razlog, da sem se branila. Pa tudi bojazen, da bomo spet imeli "norega mačka". Nič ne pomaga. V naši bajti so vsi mački malo nori (očitno po naši družini :)  ). Ne samo mali. Tudi ko odrastejo jih norost ne mine. Nekaj že, ampak ..... Gledam druge, kako lepo umirjeno uživajo v svojem odraslem mačjem življenju, naše zverine pa  .....  :(
Sedaj je kar je. Tukaj je in po stari dobri mačji navadi, sem ponavadi jaz tista, ki sem center mačjega življenja. To človek ne more nič brez njihove pomoči.
Tako je glavni pomočnik pri grabljenju, žaganju (suho žaganje tako lepo frči naokoli če riješ po njem), okopavanju, pometanju (nič ga ne moti,  da ga z metlo nič kolikokrat butneš), na poti v trgovino, za računalnikom, ob gledanju televizije ....

Tukaj na obisku njegova sestrica. Samo šviga-švaga je delalo.
Tak je tudi drugače vsak dan. Norčav. Okoliški štirje sosedi so ga po moje že malo siti. K vsakemu hodi malo na obisk sem ter tja. K nekomu ko se zunaj jagajo otroci, k drugemu preverit vrtiček, k tretjemu jezit psa, k četrtemu se povabi kar v dnevno sobo. Obup!
Za konec pa še primerjava: včasih pride na obisk sosedov maček. Na mojem vrtu jima je strašno všeč. Je tako fino za razne skrivalnice. Ampak primerjava velikosti???? Črni lepotec je pa resnično lep. In predvsem -Velik. Z veliko začetnico.

sreda, 9. julij 2014

Užitni del na Pisani Luni

Zelenjadnice in zelišno-začimbni del .... vse tisto, kar je užitno.
Tudi te imajo svoj kotiček na Pisani Luni.

Trenutno(saj zadeve sproti dopolnjujemo):
Klasika kot so drobnjak, peteršilj (navadni in kodrolistni), zelena, luštrek, kraški šetraj, navaden vrtni šetraj, origano(tri različne vrste; od nizko poleglih do višjih), timijan (več vrst, tudi limnonski), kamilice, boreč, koriander, drobnjak, mete in melise, bazilika (rdeča in zelena), limonska verbena in trava, vinska rutica, marajon, listni česen, pehtran(dva različna), lovor, laški smilj, pelin, navadni žajbelj, ananasov in melonin žajbelj, rožmarin, aztežka sladka zel, navadni koper.
Svoje mesto je našla tudi rabarbara. Potem pa so tu še: šentjanževka, balzaminka, ameriški slamnik, rman, mrtva kopriva, ajda, pljučnik, slez, slezenovec, hermelika, netreski, sivka, navadna rosnica, baldrijan in velikooo ognjiča.

Ps: Prav gotovo sem še kaj pozabila.

Navadne pisane koprive -coleus

Spominjam se jih še iz časa mojega otroštva. Imeli smo jih doma v koritih, lončkih. Mama jih je kar naprej razmnoževala, saj so stare postale grde, nekako neugledne. Bile so zelo primerne rastline za blokarsko stanovanje z tremi velikimi okni, kjer je bilo pozimi dovolj svetlobe. Tudi stara mama jih je imela. Nekaj njih je posadila v cvetlične grede. In tako skozi leta se jih človek (no ja, jaz) kar malo prenaje. Niso več tako zanimive. Vsako leto znova so mi vzele dih, ko sem jih videla v kakšnih cvetočih zasaditvah, a sem se kaj kmalu umirila, saj nisem človek za mogočne in fascinantne balkonske zasaditve. To nekako ni zapisano v moji duši.

Letos pa .....

Sem se odločila, da je spet čas, da se začnem družit z njimi. Ob tej  odločitvi me spet preplavijo spomini na otroštvo. Teh okrasnih kopriv je celo reč. Tako barvno, po obliki listov, višini .... Pa ne bi o tem. Spominjam se mame, ki mi je vedno govorila, da vršiček koprive je pa vedno dovoljeno ukrasti. To mi je bilo tako smešno, da lahko počneš nekaj, kar je drugače nedopustno. Šele ko človek odraste, to nekako razume.
Pravzaprav se je vse začelo že lani jeseni, ko sem nekje utrgala tri različne vejice in jih potem preko zime toliko držala pri življenju, da sem jih spomladi lahko začela razmnoževati. Sicer malo z zamudo, ker je bilo precej drugega dela. Ampak saj bo rastna doba zunaj še dolga.

Tako sem jih pred kratkim nekaj nasadila v glinene posode. Mislim, da bi jim  v plastiki bilo prevroče oz. v njih ne bi imele tako ugodnih  vodnih razmer, saj se zemlja veliko hitreje izsuši.
Ukoreninila sem jih v vodi in kasneje presadila v manjše posodice, saj sem jih nekaj potrebovala tudi za zunanje gredice na Pisani Luni.

ponedeljek, 7. julij 2014

Nova življenja trajnic 2

V posodah, koritih, lončkih .... se vedno najde kaj, kar je namenjeno razmnoževanju.
Prvi del je objavljen na blogu tukaj  Preberite pa si tudi Razmnoževanje trajnic s potaknjenci.

Nismo pa se še dotaknili razmnoževanja z listi. Mnoge - predvsem mesnate rastline, se da razmnoževati tudi z listi. Takole sem jaz potaknila liste hermelike (sedumi pa še čakajo na koreninice). Potrgane listke pustimo nekje na suhem, da se dobro posušijo(dan ali dva). Potem pa jih največ kakšno tretjino porinemo v mešanico prsti in peska.


Mnoge rastline pa lahko razmnožujemo tudi tako, da odrezane potaknjence vstavimo v vodo. Jaz sem aztežko sladko zel(ki v naših krajih ni trajnica) takole vstavila kar h hčerinemu avokadu.
Presenetljivo hitro so pognali koreninice. Sedaj moram še najti prostor, da jih presadim.
V majhnih potaknjencih je prednost: veliko raje in hitreje se ukoreninijo kot večji. V kuhinji na okenski polici včasih testiram daljše potaknjence. Mnogi med njimi korenin sploh ne naredijo (pričnejo gniti), nekaj srečno "preživelih" pa za to potrebuje mnogo časa.

Por -cvetoči velikani na vrtu

Meni so preprosto lepi.


Kar tri sem pustila, da se bohotijo tam med bučkami in kumaricami.

nedelja, 6. julij 2014

Iris -perunika

O perunikah nimam pojma. Le lepe so mi. Občudujem njihove cvetove in ne morem se odločiti kdaj so mi bolj všeč: ali ko rastejo v večjih gručah ali nekako bolj posamično. S svojo pojavo mi delujejo nekako tako, kot da zavzamejo veliko prostora. Mogoče me prav zaradi tega nikoli niso močneje pritegnile. Ker nimam prostora. Bolj me privlačijo majhne rastline.
Pa vendar lahko napišem (povzamem kako besedo) o njih. Mogoče so to nekakšne priprave, da jim tudi pri sebi poiščem kak nov prostor.

Perunike so primerne za obronke, skalnjake, obrežja ribnikov in drugih vodnih vrtov, močvirne vrtove, cvetlične grede, gozdne vrtove, alpske rastlinjake. Pač odvisno od sorte. Največkrat so prezimno trdne, obstoja pa tudi nekaj izjem.

Delijo se v več skupin in podrodov.

PERUNIKE S KORENIKAMI (KORENIKASTE ali RIZOMSKE PERUNIKE) 
.... imajo podzemna stebla ali korenike iz katerih rastejo mečasti listi, ponavadi razporejeni v obliki pritlične pahljače.

Bradate perunike imajo podzemna stebla (korenike), po sredini vsakega zunanjega perigonovega lista pa so vzdolžno razporejene številne, večinoma zelo barvite dlačice, ki sestavljajo bradico.
ti dve sta zacveteli letos na Pisani Luni

V to skupino sodi kar največ perunik. Npr. tudi priljubljene nemške perunike ali modra perunika (Iris germanica), ki ima na koncu pomladi do začetku poletja do 6 modro škrlatnih ali modro vijoličastih cvetov v velikosti 10-15cm z rumeno bradic na vsakem zunanjem cvetnem listu.

Vrtnarji jih še nadalje delijo v skupine glede na njihovo velikost ob cvetenju:

  1. miniaturne pritlikave perunike do 20cm
  2. pritlikave perunike 20-40cm
  3. srednje visoke perunike 40-70cm
  4. visoke perunike 70cm in več


Nebradate perunike imajo tudi podzemna stebla (korenike), vendar na perigonovih listih nimajo izrazite ščetinaste bradice.
Najpogostejše skupine so:

  • Pacifiške perunike (razne kalifornijske vrst in njihovi križanci, ki imajo najraje sončna ali delno senčna mesta ter nevtralna tla z nekaj humusa)
  • Spuria (sončna do  polsenčna mesta in vlažna a dobro odcedna tla)
  • Sibirske perunike ((vlažna obvodna rastišča)
  • Japonske vodne perunike (vlažna obvodna rastišča, kot tudi cvetlične grede, ki morajo biti vlažne z odprtim in sončnim rastiščem)

Grebenaste perunike imajo prav tako podzemna stebla (korenike), za razliko od dveh popreje omenjenih pa imajo namesto bradic petelinji roži podoben greben. V tej skupini jih najdemo nekaj na mraz zelo občutljivih.


PERUNIKE S ČEBULICAMI (ČEBULIČNE PERUNIKE)
.... podzemne čebulice,  v katerih se shranjuje rezervna organska hrana. Nekatere pa imajo lahko poleg čebulic tudi mesnato odebeljene sončne korenine. Iz čebulic poženejo nadzemna cvetna stebla in listi.
Najpogostejše skupine so:

  • Xiphium ali gladke perunike (španske, angleške in holandske perunike)
  • Juno (s podzemnimi čebulicami in mesnato odebeljenimi sočnimi koreninami, katerih pri presajanju ali delitvi ne smemo poškodovati)
  • Reticulata ali mrežaste perunike (ponavadi na bolj na začetku leta cvetoče; v primerjavi z drugimi čebulnimi perunikami imajo čebulice mrežast zunanji ovoj, listi pa so 4-robi ali včasih valjasti)

Na starem mestu kompostnika je začasno domovanje našla ta holandske perunika (več njih)

Perunike naravnih vrst množimo jeseni s semeni in na koncu poletja z delitvijo korenik, gomoljev ali čebulic in z mladimi rastlinami, ki se razvijejo ob strani odraslih rastlin. Gojene sorte množimo le z delitvijo.

sreda, 2. julij 2014

Zelene solate

Čeprav smo že globoko v sezoni, ko zori in dozoreva vsemogoče, pa vendarle pri meni brez zelene kraljice vrta ne gre. Niso mi važne sorte in podobno. Samo da so raznolike in različno zorijo.


ponedeljek, 23. junij 2014

Nova življenja trajnic

Veliko mladih rastlinic vsako leto lahko uspešno vzgojimo sami. Meni najlažje je razmnoževanje s potaknjenci. Splošno o tem si lahko preberete v tej objavi. Uporabljam nizke plastične pladnje s pokrovi. Le ti so drugače namenjeni pri procesih priprave hrane.
spodnji pladenj je tokrat namenjen sejanju (avbrecija in rdeča bazilika)
Tako mi je najlažje iz povsem praktičnega razloga: da imam vse skupaj na kupu in nekje blizu, kjer je nadzor lažji. Sem namreč dokaj pozabljive sorte. Idealen prostor je senca, do polsenca. Tako jih imam jaz naložene na ograji v varnem zavetju rastoče trte.
Vsake toliko časa pokrove dvignem in odstranim vodne kaplje, ki se naberejo. Zalivanje je le redko kdaj potrebno. Čisto male količine. Pregledam če katera od rastlinic slučajno gnije in jo seveda odstranim. Le občasni  močnejši veter mi jo včasih zagode in odnese kak pokrov. Vendar se da tudi ta zadeva rešit s kakšnim fiksiranje. Ampak za to še ni bilo potrebe.
Takole se potaknjenci ukoreninijo(v dveh do treh tednih). Ko jih jemljemo ven, moramo paziti, da ohranimo čim več zemlje (takšne ali drugačne) okoli mladih rastlinic.Kako z njimi dalje, je odvisno zakaj rastlinice potrebujem.Tokratne (sedumi)  so romali v drugačno zemljo in še 1x globji pladenj, saj morajo počakati, da se naredi prostor na skalnjaku (ki ga pravzaprav v resnici sploh še ni). Lahko pa bi  jih posadila v manjše lončke, včasih tudi kar direktno nad gredico, če imamo nad njimi potem nadzor.
Ta pladenj ni več pokrit in rastlinice so toliko narazen, da bodo lahko tvorile vsaka svojo koreninsko grudo. Postopoma pa ga prenašam na vse bolj osončen del balkonske ograje. Dokler ne bodo lahko romali na stalno mesto.

Nadaljevanje si lahko preberete v objavi Nova življenja trajnic 2.

petek, 20. junij 2014

Rumeno cvetje

Rumena je nekako najbolj zastopana kar se tiče barvne palete. Ni množičnih sort, se pa te dni lepo odpira Coreopsis ali  lepe očke.


Niso vse enake. Tukaj dve različni. Še ene - čisto drugačne, pa še niso zacvetele.

Je trpežna in hvaležna trajnica blazinaste rasti, ki jo je mogoče najti v več variantah - od enojnih do polnjenih cvetov. Tisto tretjo vrsto pa .... ko zacveti.
Tu je še ena malček drugačna, poimenovana raketica (Kniphofia), ki brez cvetov izgleda kot neka prav nič posebna trava. Ena je zacvetela, druga pa .....  ne. Mogoče pa še bo.

Od roza do viola odtenkov

Čeprav te dni prevladujejo rumeni odtenki, pa je vendarle nekaj tudi v drugačnih barvah.
Podlesna kadulja(salvia nemorosa) je prepolna socvetij.
Nedaleč proč pa še dve Veronici.
Letošnje leto je moje prvo "bližnje" srečanje z njimi. Spominjam se jih samo iz posameznih videnih aranžmajev. Prosto rastoče pa opazujem sedaj.
Tale Veronica Christa ima tako zanimiv vrh, da se človek preprosto čudi materi naravi, ki ustvarja takšne stvari.
V teh barvnih odtenkih cvetijo tudi nizki timijani, ki so se končno začeli malce razraščati.
Seveda pa ne gre brez plevelov, ki jih(nekatere) na Pisani Luni preprosto gojimo kot rožice.
Na zgornji fotografiji žitni/njivski plevel Legousia speculum-veneris ali njivno zrcalce, ki  postaja zelo redka rastlina.
Nežna in lepa navadna rosnica (Fumaria officinalis). Slednja sodi tudi med zdravilne rastline.

nedelja, 1. junij 2014

Pomlad se poslavlja

Na Pisani Luni odcvitajo še zadnje anemone in z njimi se bodo spomladanske čebulnice poslovile.
Bilo je lepo.
Kar nekaj vrst tulipanov se je tako lepo postopoma odpiralo: beli, rdeči, rumeni, roza, oranžni, viola ....
Seveda niso bili samo tulipani tisti, ki so razveseljevali.