Potka na vrtu

... saj veste tista, iz nekaj objav nazaj, ki nosi naslov Potka kot začasna rešitev.
Na zadnji fotografiji so "obležali" na travo položeni večji konci porfida. Pa sem na koncu potem skombinirala povsem drugače in praktično porabila porfido do zadnjega kosa.

Namesto naključno razmaknjenih kosov sem naredila enako potko kot prejšnjo in ju na koncu združila skupaj. Bilo je kar nekaj fizičnega dela pri odstranjevanju trave in plevelov. Na koncu sem pridobila novo cvetlično gredico. Po sredini je ostala prejšnja "pregrada" iz lamel, ki bi jih lahko sicer tudi odstranila. A to bo počakalo na naslednje leto, ko bom videla, kako se bo nova pridobitev obnesla.

Še pred nastopom mraza sem preko poravnane zemlje nanosila raznih ostankov iz vrta in vso zadevo prekrila z kartoni, Tako prazna zemlja le ne bo toliko izpostavljena zunanjim vplivom.

Ob obeh združenih potkah pa sem v razne stike plošč povsem naključno in brez pravega reda sadila sedum acre. Moram priznati, da sem prav nestrpna kako bo vsa zadeva izgledala drugo leto.

Advent se končuje

To zadnje leto počasi jemlje svoj konec. V prav istem vrstnem redu kot vsakič. Znova in znova.

Letošnje nas je razveseljevalo z obilnimi letinami, presenetljivim indijanskim poletjem in Božič ne bo bel kot pač velikokrat tudi ni. Nekako kar mislimo, da bi moral biti bel. Vsa tista belina (sploh še če izpod neba nežno padajo snežinke) ima svoj nek poseben čar. Kot nekakšna čarovnija, nekaj skrivnostnega, nekaj tako zelo močnega, da nas prevzame.

Pa nič za to.
Čarobnost je pravzaprav skrita v družini. Skupnem druženju, malih pozornostih. Povsod je čutiti nekakšno tiho pričakovanje, pripadnost, notranjo srečo. Nekako se za trenutek ustavi čas. Tisti, ko vse leto nekam hitimo in lovimo ..... čas.