Začetek junija

Menjavanje suhega in mokrega vremena. Na kratko pa povedano: DEŽ. Hladne noči in jutra, tudi preko dneva se je le redko kdaj omembe vredno ogrelo. Pa še to le za kratek čas.Nič kaj dobro za zelenjavni vrtiček, pa tudi na človeški duši pusti posledice. Mislim, da če ne bi bila pomlad, bi se človek kar nekako predal. Tako pa te žene nekakšen bioritem ali pa zgolj samo zavedanje, da v tem času pač tako je: da človek kar rine in rine, kuje, načrtuje, pričakuje, se veseli  .....

Skoraj vsak dan so nas znale razveseliti mavrice.
In vreme je tudi vplivalo na nedogajanje na zelenjavnem vrtu. Kot bi se ustavil čas. Občutljive rastline paradižnika in paprike, so povsem zaostale v rasti, začele rjaveti, temneti. Posejanim semenom se prav čuti, kako se jim nikamor ne mudi, nekaj njih prav gotovo sploh ne bo pokukalo na plano.

So pa zato (vremenu primerno) imeli svoj pohod rdeči polži. In še vedno so tu. Toliko jih v življenju še nisem videla. Še manj nabrala. Sicer sem zelenjavni vrt z vsakodnevnim pregledovanjem ubranila večjega napada. Ampak povsod drugod ..... Sosedi praktično vsak dan "zradirajo" eno gredico. Tako sedaj še njej pomagam pri pobiranju, saj zaradi očesne pege slabo vidi. Pa tudi moje gredice so v neposredni bližini njenih. Le potka jih razmejuje.Zdi se mi tudi zanimivo, koliko smo pravzaprav ljudje pripravljeni žrtvovati zaradi nekaj zelenjavnih sadik, ki so mnogim zgolj samo neka nuja, ker naj bi pač tako bilo. Včeraj pozno ponoči je drugi sosed med 11 in polnočjo z baterijo pobiral rdečo slinasto žvalstvo. Nekako sem začutila, da ne gre več za zgolj nekaj sadik, ampak tudi sosedske odnose, saj polži ne poznajo meja ob "konfinih", še mar jim ni prečkanje meja ali to, da bi lahko bili tudi del sosedkih odnosov (slabših ali boljših).
Tale zimsko- pomladno- poletni prehod je letos resnično čuden. Človek ga kar nikamor ne more "vtaknit". Je nekaj čudnega.