Sredina junija

Prve poštene letošnje otoplitve so vnesle v naša življenja nekakšen drugačen ritem. Premišljujem o čem primernem, kar bi zapisala v ta dnevnik, pospremila z ustrezno fotografijo .... Pa zadnje dni še fotografiram težko.Čas kar beži in ko se zavem,da bilo luštno imeti kako fotografijo, je že vse mimo. Fotoaparat nosim s seboj, ne naredim pa enega samega posnetka ne. Toliko drugega me okupira.
Pa se je pravzaprav dogajalo veliko:

• nabiranje bezgovega cvetja in njegova predelava za čaj, šabeso, sirup
• nabiranje mete in sušenje
• kuhanje različnih kremnih zelenjavnih juh (paradižnikova, blitvina, zeljna, špinačna, porova)
• bosih nog naokrog - ja, najpogumnejši se že kopajo v Savi
• "padla"je margolana in sedaj je na mojem vrtu več jutranjega sonca in svetlobe
• in še in še

Na vrtu se ta čas najbolj bohoti grah in kumare med njim. Nič načrtovanega in bog si ga vedi kaj se bo izcimilo iz tega. Ampak kumare so se same zasejale preko raztrosenega kompostnega kupa in to simbiozo puščam pri miru. Sicer sem več kot polovico kumaric populila ven, kajti drugače bi bila pa res kriza za grah.

In še prepis iz nekega drugega mojega dnevnika, zapisan včeraj:

Priznam, da nimam prav rada kolo. Rada imam stik z zemljo. Zato rada hodim bosa. Rada verjamem v to, da nog ni potrebno prav posebno zaradi tega umivati, rada imam, da dišim po zemlji, travi.................. zato ne maram vsakodnevnega obvladovanja kolesa. Neprecenljiva bosa hoja po takšnem ali drugačnem terenu ......kar potopila bi se v vse to.Ob kolesu pač tega ne občutim.
Danes je bil izrazito "bosopet" dan. Bosa sem šla v trgovino po žgočem asfaltu, bosa sem brodila po Savi (presenetljivo topla), bosa plela in zalivala na vrtu, bosa "golazila" po kupu pokošene trave in jo brcala z nogami, bosa kuhala kosilo, večerno juho, sprejela obiske ..... Mogoče je ravno primerna obutev kriva tega, da ne maram tako zelo kolesa. Ker ne morem občutiti toliko vsega. Ali pa zgolj samo preprosto povedano nisem sposobna kvalitetno voziti. Kolesa.