Zelenjavni vrt in jaz (1)

Kaj pomislite ob tej besedni zvezi? Kaj je tisto kar vidite, čutite, premišljujete ....?

Seveda na zelenjavo, takšno ali drugačno. Največkrat seveda tisto, ki nam gre najbolj v slast.
Zanimivo mi je bilo, kako povsem drugače lahko ljudje v svoji glavi "rišemo" podobe, ki jih v nas prebudi ta besedna zveza. Od polnih slastnih krožnikov se najde, preko neke naše lastne vizije o tem kako izgleda zelenjavni vrt, pa vse tja do risanja podob od zemlje umazanih prstov, vrtnega orodja ...  Nekdo vidi in začuti mir, spet drugi: delo, odpovedovanje, nesmisel .....

Sto ljudi, sto čudi. In prav je tako!

nekomu priljubljena mešanica zelenjav v solati

Malček smešno bi bilo pisati o tem, kaj pravzaprav je zelenjavni vrt. Pač preprosto nek prostor, kjer je običajno osnovni element zemlja (kar seveda ni nujno) in v ta osnovni gradnik vložim nekaj, kar potem raste in rodi.
Zelenjavni vrt kot zunanji element - je prva podoba, ki švigne meni skozi glavo. Urejen ali pač ne, majhen ali velik ... to so stvari, ki sploh niso pomembne. Zunaj je! Pod njim mati zemlja in nad njim takšno ali drugačno nebo.
Čeprav sem sama velik del odraščala ob malem obhišnem vrtičku pri stari mami, pa svojega vendarle nismo imeli, saj smo živeli v bloku. Razen nekega kratkega časovnega obdobja, ko je oče vzel v najem neko fliko zemlje sredi mesta in smo potem čez kakšni dve leti to naše kmetovanje(kot je rada pravila mama) opustili. Še danes ne vem zakaj. Bila sem majhna, pa vendar se spominjam, da mi je bilo tam lepo, da sem se počutila nekako svobodno.

Ko sem se kasneje čez leta selila na podeželje, v urbano urejeno naselje, sem se veselila tega, da imam svoj košček zemlje(pa čeprav zelo majhen), ki ga bom lahko tako ali drugače obdelovala. Nisem vedela, kaj pravzaprav želim s to zemljo početi. Samo nekako sem čutila, da nekaj pač moram, želim početi. Šele kasneje sem dojela, da bi me vaščani kar malo čudno gledali, če ne bi imela svojega zelenjavnega vrtička. To je nekaj, kar vendar pritiče hiši!

setev v vrstice

Prva leta mojega "zelenjavovrtovanja" so bila najlepša. Pa čeprav sem skupaj zbila štiri dolge dile(ostanek gradbenega materiala) višine kakšnih 10 centimetrov in se potem neutrudno borila z nerodovitno podlago, odsotnostjo vseh  takšnih ali drugačnih dodatkov, nepoznavanjem same vzgoje vrtnin in podobno. Z veseljem se spominjam teh časov. Kako zavzeto sem prvo leto populila vse vzklilo korenje, ker sem bila prepričana, da mi raste trava. Sicer zelo lepa in nežna, pa vendar-trava. Na mojem zelenjavnem vrtičku ni imela kaj početi. Ne spominjam se, da bi  prvo leto pravzaprav sploh kaj drugega zrastlo, kot solata. In nekaj paradižnikov.  Ko je bilo treba saditi endivijo ali radič, sem bila že nekako utrujena od vsega tega vsakodnevnega pričakovanja "nekakšnega čudeža", ki se kar ni hotel dogoditi.Vsaj na mojem vrtu ne. Ta utrujenost pa je bila navkljub tistemu, da ni šlo po mojih načrtih - prijetna, nekako pomirjujoča.