Začetek mora biti! ali pomladno prebujanje

Joj, danes je en tak ... čisto zmešan dan. Predvsem pa sem zmešana jaz. Saj poznate tisto večno razpetost med željami in danostmi, ki so nam na voljo, med hrepenenjem in večnim prilagajanjem na vse strani, da ne bo pomote, kajti tudi meni se mora vsa množica ljudi okoli mene  prilagajati, nekako, večnim iskanjem kompromisov .... in predvsem tiste - večne izbire različnih poti v tebi samem.
Tisto, kar konec koncev obleži na tebi -da Izbereš in greš dalje.

šmarnice kot vsako leto na svojem mestu

Jaz se letošnjo pomlad počutim zelo razdvojeno. Kaj vem kaj je temu krivo? Mogoče to, da se počutim malo lahkotnejšo (ne dobit asociacije na kilograme), mogoče to, da se vsak dan znova čudim svoji nevednosti in se na trenutke počutim ko nek trot. Ali pa je dejansko krivo zgolj to, da se sem ter tja kakšen dan pa že resnično počutim staro, pa čeprav na starost niti slučajno ne gledam kot na nekaj slabega. Vse večkrat se sprašujem, kako neki bi preživela, če bi me kar nekam vrgli in ..... Živi -kot veš in znaš! Ja kaj pa dejansko znam, vem?

vsakoletno prebujanje moje severno-vzhodne stene

Zadnje dni npr. vsrkavam takšno in drugačno znanje. Novo za mene. Pa se spet sprašujem: mar je to res pravo znanje? Kaj če ne bi imela na voljo te današnje "digitalne dobe"? Kako, od kod, na kakšen način bi se potem učila? Tisto prenašanje znanja iz rodu v rod je že davno mimo. V pravem pomenu besede. Zamujeno kot "zadnji vlak", smo včasih govorili. Že dolgo je vse podrejeno današnjemu času ... načinu življenja, miselnosti.

divjakovec, ki se je ob neprestanih posegih nekam izgubil

Saj kar velja nekakšno pravilo, da se mi nekaj podobnega dogaja  vsako leto v tem letnem času. Vendar pa je vsako leto to dogajanje bolj intenzivno in vsakič znova sledi začetni vznemirjenosti ob prebujanju narave nekakšno stanje otopelosti.
Zakaj otopelosti? Mislim, da predvsem zato, ker kratko malo "pokopljem" svoje sanje in želje in ne naredim prav nič, da bi jih nežno gojila, vzgajala, "hranila", jih gledala odraščati, se razvijati .... bohotiti skozi "moj pogled".
Pravzaprav lahko rečem, da vsako leto vsakič znova pozabim na samo sebe in potem hodim vštric z drugimi skozi preostalo leto - vse do novega prebujanja in čudovitega bohotenja pomladi.