Spominjam se jih še iz časa mojega otroštva. Imeli smo jih doma v koritih, lončkih. Mama jih je kar naprej razmnoževala, saj so stare postale grde, nekako neugledne. Bile so zelo primerne rastline za blokarsko stanovanje z tremi velikimi okni, kjer je bilo pozimi dovolj svetlobe. Tudi stara mama jih je imela. Nekaj njih je posadila v cvetlične grede. In tako skozi leta se jih človek (no ja, jaz) kar malo prenaje. Niso več tako zanimive. Vsako leto znova so mi vzele dih, ko sem jih videla v kakšnih cvetočih zasaditvah, a sem se kaj kmalu umirila, saj nisem človek za mogočne in fascinantne balkonske zasaditve. To nekako ni zapisano v moji duši.
Letos pa .....
Sem se odločila, da je spet čas, da se začnem družit z njimi. Ob tej odločitvi me spet preplavijo spomini na otroštvo. Teh okrasnih kopriv je celo reč. Tako barvno, po obliki listov, višini .... Pa ne bi o tem. Spominjam se mame, ki mi je vedno govorila, da vršiček koprive je pa vedno dovoljeno ukrasti. To mi je bilo tako smešno, da lahko počneš nekaj, kar je drugače nedopustno. Šele ko človek odraste, to nekako razume.
Pravzaprav se je vse začelo že lani jeseni, ko sem nekje utrgala tri različne vejice in jih potem preko zime toliko držala pri življenju, da sem jih spomladi lahko začela razmnoževati. Sicer malo z zamudo, ker je bilo precej drugega dela. Ampak saj bo rastna doba zunaj še dolga.
Tako sem jih pred kratkim nekaj nasadila v glinene posode. Mislim, da bi jim v plastiki bilo prevroče oz. v njih ne bi imele tako ugodnih vodnih razmer, saj se zemlja veliko hitreje izsuši.
Ukoreninila sem jih v vodi in kasneje presadila v manjše posodice, saj sem jih nekaj potrebovala tudi za zunanje gredice na Pisani Luni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar