Dočakala sem prve paradižnike!

Ne vem zakaj je temu tako, a običajno so vedno paradižniki tisti, ki jih nekako najbolj budno opazujemo, spremljamo. Se o njih govori in piše povprek in počez. Meni že njihovo listje omamno diši. Sami plodovi pa so mi tako po vonju kot okusu drag spomin na otroštvo. Na dolga in brezskrbna poletja, ko so bili ti sadeži moja vsakodnevna malica (odtrgan, prerezan, rahlo posoljen ... in že smo otroci leteli naprej).

Prvi so začeli zoreti rumeni češnjevci. To je vse, kar vem o njih. Nimam pojma o sortah in klasifikacijah paradižnika. Pač samo preprosto ..... paradižnik. Mogoče se bo nekoč tudi to spremenilo. Kaj vem, kam me bo zanesla pot.  Letos me je presenetil z svojo visoko rastjo. Nisem ga merila, a mislim, da ima tam nekje dva metra.

Običajni paradižniki so še čisto začetniško zeleni. Občudujem množico ljudi, ki jim tudi ti že nekaj časa zorijo.