Ampak reciklaža je ostala v moji duši. Ne gre za "varčevalne ukrepe", pač pa preprosto za nekakšno neverjetno vznemirjenje, ko nekaj kar služi temu in temu spremeniš v nekaj drugega. Pa čeprav zgolj samo dekorativnega. Tudi duše je treba hranit. In moja duša je včasih lačna takšnih izzivov, ki sicer velikokrat v obliki samega osnovnega materiala čakajo kar nekaj let. Ampak ... saj ne pravijo zaman, da smo ustvarjalci nekakšni "hrčki" - nikoli ne veš kdaj kaj pride prav. V nekaterih primerih pa predelujem materiale, ki bi bili drugače zavrženi, ker kot takšni ne morejo ali ne smejo več služit svojemu namenu. Znanci tako že leta vedo, da morajo k meni privleči vse sortno "šaro", ker jo mogoče lahko predelam. To je izziv. Drugače pa jo lahko še vedno jaz zavržem ali dam naprej komu drugemu.
O tem, kaj vse je spravljeno po mojih škatlah .... raje ne bi. Bi si prav gotovo prislužila kakšno napotnico za psihiatrično zdravljenje. Pa saj mogoče sploh ne bi bilo tako slabo, kaj vem?
Manjši in večji. Ali bolje: enojni in dvojni.
V prvem delu te moje reciklaže predelujem res nekaj neobičajnega. Bil je izziv in to močan. Material je nekaj časa ležal in sedaj (v že pri ustvarjalcih prazničnem zagonu) se je utrnila ideja. Mini adventni venčki! Mislim, da nikoli ne bi uganili kaj je osnova tem venčkom. Osnovo sem seveda oblekla v papirnate trakove, ki so prav tako tako ostanki raznih drugih ustvarjanj.
Gre za medicinski pripomoček. In sicer urinske katetre, ki zaradi okoliščin niso več bili sterilni. Malce posega v sam kateter. Samo kot zanimivost, ko smo že pri medicini - s skalpelom. Cevko, ki je pri tem ostala, sem združila v krog in ga "oblekla".
Venčki bodo verjetno pristali na voščilnicah. Ali pa kje drugje. Duša se je trenutno pač nahranila in ostalo je še v oblakih.
Za primerjavo: večji in manjši. Pri večjem sem prvo združila dve cevki in ju šele potem sklenila v krog.
Ni komentarjev:
Objavite komentar