Bog si ga vedi, kaj neki mi vsa ta imena želijo povedati. Včasih se ljudje dobesedno spremo med seboj, ker različno tolmačimo poimenovanja določenih rastlin.
Kar nekaj različnih pojmovanj in razlag lahko najdemo, pa še vedno na koncu vemo toliko kot na začetku. Vsaj jaz. Tudi strokovnjaki si niso edini pri določanju, tako da .... Farmacija ju obravnava kot dve samostojni vrsti. Thymus serpyllum in Thymus vulgaris. Prva je za mene materina dušica, druga pa pač .... preprosto timijan. Ali pa kot tudi velikokrat označijo: divji timijan in vrtni timijan. Kot zanimivost. Vrtni timijan je v naših krajih poznan nekje od 12.-13. stoletja. Prej pa so ljudje uporabljali zgolj divji timijan. Ali kot pravim jaz: materino dušico.
Saj poznate tisto zgodbo od kod izvira ime materina dušica? Pač samo ena od večih. Ampak meni je všeč.
Pred mnogo leti sta živela ubožna toda poštena človeka, ki sta imela edino hčer Anico. Bila jima je v veselje in žalost; veselje, ker je bila zala in dobra deklica, žalost, ker je oče in mati zaradi prevelikega uboštva nista mogla vzgajati tako, kakor bi jo bila rada. Ali to še ni bilo vse. Nenadoma se pritepe v oni kraj, kjer so živali Aničini roditelji, črna kuga. Prva žrtev te grozovite bolezni je bila Aničina mati. Anica je imela komaj osem let, ko so ji pokopali dobro mater. Sirota je bil brez tolažbe, in ljudje so jo videli pogostoma na materinem grobu. Oče zaradi obilega dela ni mogel pogostoma na pokopališče, zato je bil materin grob zapuščen in pust, ker Anica še ni znala saditi cvetic. To se je milo storilo samemu Bogu, in ukazal je, da so na materinem grobu vzrasle same majhne in lepo dehteče cvetice. Ko jih je Anica prvič ugledala na materinem grobu, bila jih je močno vesela. Takoj odhiti po očeta, in tudi oče mora ž njo na pokopališče. Anica pokaže očetu te majhne rožnordeče cvetove in vpraša:
»Je li, oče, kako so lepi? In kako se imenujejo te nežne cvetice?«
Oče, ki še nikoli ni videl takih cvetic, bil je v zadregi, a naposled je dejal:
»Materina dušica! Ali vidiš, kako je ta cvetičica preprosta, čedna in veder tako mila in prijetna, kakor je bila plemenita duša rajne tvoje matere!«
Preprosti človek je to prav povedal, in odsihdob se imenuje to cvetje »materina dušica«.
Na grobo (pri toliko različnih) bi jaz timijan razvrstila za moje potrebe v nekaj skupin, ki so meni pač poznane. Pa ne botanično. O tem pojma nimam. Tako ... po meni nekaj skupnih lastnostih.
Thymus vulgaris -vrtni timijan, tisti ki ga največ uporabljamo v kulinarične namene. Tudi dekorativne, saj je ta večina trajna rastlina grmičaste rasti lahko lepa okrasna rožica. Glede na svojo velikost pa je tudi najlažja za obiranje. Običajno ga kar režemo.
Thymus serpyllum -divji timijan, materina dušica. Trajna rastlinica, običajno visoka 2cm, njena poleglo plazeča stebla pa so dolga nekje 10cm, tudi več. Cveti v različnih odtenkih lila, roza, do vijolične, redko tudi v beli barvi.
Thymus x citriodorus - čisto preprosto -pač vonj po limoni. Je nekaj različnih, pogosto pa je to pri tleh delno olesenel polegli ali povešavi grmiček, ne visok več kot 12-15 cm. Ni zahteven za vzgojo, lahko ga razmnožujemo. Poskrbeti moramo le, da nam kar naenkrat ne pokaže preveč olesenelih stebelc. Tak je na pogled neugleden. Zato običajno poskrbimo za nove rastline nekje na recimo 4 leta. Pri kuhanju je najbolje uporabljati svežega, dodajamo pa ga malo pred koncem.
Thymus pseudolanuginosus - preprosto dlakavi timijan; so nizke in plazeče rasti in njihovi listi so kosmati. Te trajnice naredijo gosto preprogo in jih tudi uporabljajo pri pohodnih nasaditvah. V šali včasih tudi rečejo, da je to rastlinica za lene vrtičkarje, saj ko se razraste, ne potrebuje posebne nega. Le pred saditvijo je potrebno pripraviti zemljo tako, da ne zastaja voda (drugače mu lahko porjavijo listi) in da je brez plevela. Preventivno ga lahko včasih malo "prečešemo" s prsti in tako prezračimo in damo morebitnemu višku vode možnost, da lažje izhlapi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar