Skalnjaki

Pojma nimam o skalnjakih. Niti se ne mislim dotikat same izgradnje skalnjaka.V naših krajih se dostikrat uporablja tudi izraz alpski vrt, saj se vanj sadi veliko alpskih rastlin.

Govorim o tistih skalnjakih, ki so nekako vpeti v prostor ob našem domovanju ali pa kje blizu. Vem samo, da so takšni ali drugačni lepi na pogled, nekateri prav impozantni. Majhni ali veliki, pisani ali pa zelo enolično zasajeni.V strmini, položnejši, veliki kupi, majhne pregrade ob potkah, kot pozdrav nekje blizu glavnega vhoda .....
Zanimivo mi je tudi, da se pri gradnji osebnih skalnjakov velikokrat združita sam skalni del in nekakšen vodni vrt, ki je lahko tudi ribnik, ni pa nujno.  Nekako naj bi njegova postavitev posnemala naravo, vendar pa mislim, da je to izredno težko. Vse prevečkrat smo namreč vezani na same možnosti terena, materiale, klimatske pogoje in pa konec koncev tudi ne manj pomembno - na našo lastno vizijo, všečnost. Prav gotovo ne bomo izdelali nekaj, kar nam ni všečno. Nekaj kar ne hrani naše duše.

Pravijo, da skalnjak sestoji iz divje rastočih rastlin, ki uspevajo v gorskih območjih. Temu nekateri tudi pravijo alpinetum.

Pri brskanju po spletu in knjigah sem postajala samo še bolj zmedena. Eni tako, drugi drugače. Vkopavati kamenje, pa spet drugi da to ni nujno potrebno .... skratka vse polno ene zmede. Iz nje se da preprosto velikokrat razbrati kdo po profesiji piše določena navodila, usmeritve. Vsak po svoje nekako "tuli v svoj rog".

Nekaj izrazov (tako mimogrede) na katere sem naletela:
angleški stil (naturalistični) -kje drugje kot v Angliji naj bi se začel ta stil skalnega ustvarjanja. Iz Vzhoda (Kitajska, Japonska, Himalaja) ga je prinesel Reginald Farrer in vsadil v srca britancev. Njegov vpliv na oblikovanje angleških vrtov je bil ogromen. Ljubil je višave in rastline, ki so tamkaj rasle. V kamnolomu je zgradil svoj prvi skalnjak.

japonski stil -določi se v skladu s pravili o Feng Shui.Vsebovati mora elemente 4 elementov: zraka, ognja, zemlje in vode. To pravzaprav sploh nekako ni skalnjak v čisto pravem pomenu, je pa nekakšen približek, kjer je ena poglavitnih lastnosti tudi minimalizem. Praviloma sicer v japonskih vrtovih ni zelenja, ni rož. Gre bolj za pesek(sploh oblikovanje z njim), posamezno kamenje, oblike. Povdarek je na umirjenosti. Vendar pa se japonski vrt lahko odlično združi s francosko vizijo in uporabi nekaj okrasnih grmičev ali celo drevja. Tu igra veliko vlogo simbolizem (kot primer: borovec je simbol zmaja in za ravne poti v japonski ureditvi pravijo, da so najboljši način za razsvetljenje). Sama bi japonskemu stilu mogoče dodajala tudi korenine.

melišča - so lahko povsem samostojne enote, velikokrat pa se nekako povezane s prvotnim skalnjakom. Ali pa umeščena kot samostojni predeli nekje med njim. V naravi najdemo melišča pod gorskimi stenami iz katerih se zaradi vlage, temperaturnih razlik in ostalih vremenskih razmer krušijo skale v steni in pod njimi se zbira drobir. Tu uspevajo rastline, ki potrebujejo pri svoji rasti okoli korenin precej vlage. Melišče je velikokrat videti še lepše, če mu dodamo nekaj večjih skal. Pravijo da alpske rastline melišč sodijo med najlepše alpske rastline. Mnoge tako bujno cveto, da povsem prekrijejo zelenje.

zidovi - najrazličnejši. Prav tako so primerni za zasajanje z tudi alpskimi rastlinami. Posebej tu obravnavajo  kamnite suho zidove, ki so čisto svoja zgodba.

korita, posode -prvo pomembno navodilo je: odcednost takšne ali drugačne posode, ki jo uporabimo za nasajevanje  alpskih rastlin. Lahko uporabimo povsem nove posode, ali pa pri zasaditvi uporabimo razne stare (velikokrat zapuščene ali odvržene) posode. Velikokrat se uporabljajo tudi razna izvotlena debla, večje korenine, dimniški ostanki in podobno. Pri večjih posodah lahko umestimo tudi kak kamen, pri manjših se omejimo na dodajanje grušča.Pri tem načinu smo omejeni večinoma na gojenje manjših rastlinskih vrst. Paziti moramo, da ne dodajamo rastlin, ki bi druge lahko dušile pri svoji rasti.

šotnata greda -potreba po takšni gredici je nastala zaradi rastlin, ki potrebujejo kisla tla. Lahko je samostojna enota ali pa del skalnjaka. V slednjem primeru je najbolje izbrati severno stran skalnjaka in jo sonce obsije vsak dan za nekaj časa. Ni priporočljivo umeščati jo pod drevesa, saj ob deževju kapljanje z dreves lahko povzroči, da rastline začnejo počasi  gniti. Za izgradnjo uporabljamo šoto  in različne šotne nadomestke kot so listni kompost, kokosova vlakna in ostalo.

dvignjene grede - so primerne za manjše vrtove. Lahko so različnih oblik in tudi pri uporabi materialov za izgradnjo imamo na voljo širok spekter raličnih elementov (les, opeke, kamen, železniški pragovi itd.) Odcednost na dvignjenih gredah je povsem drugačna kot drugod na vrtu. In tako lahko ustvarimo pogoje, ki bodo služili nasaditvi alpskih rastlin. Velikokrat takšne ozke in podolgovate grede ustvarjamo ob kakšnih poteh. Sploh kjer moramo izravnavati terene. Dvignjena greda je lahko tudi šotnata greda (zgoraj)


in še ..... skalne rastline na strehi, ozki arhitekturni  skalnjaki(izvirajo iz Češkoslovaške), puščavski vrt, alpske hiše

Potka kot začasna rešitev

Običajno je, da na zunanjih površinah z idejo, vizijo uredimo nek prostor, potem pa ga tako ali drugače zasejemo ali zasadimo.

Jaz se pri tem početju velikokrat prilagajam odpadnim materialom, ki mi jih je škoda zavreči. V današnjem primeru pa sem se prilagajala tudi višku sejančkov lepih očk in pa presaditvi mesečnih jagod tako, da so lažje dostopne majhnim otrokom.

Tako je letos ostal kos filca s katerim smo zaščitili izkopane rože iz Pisane Lune. Kaj z njim? Pa sem ga vdelala v zemljo. Prej s pleveli zaraščen kos trate ob betonski škarfi, ki meji na zelenjavni vrt sem prekopala, filc pa po širini prerezala na dva dela. Da sem ga ob robu utrdila in naredila nekakšen prehod med nadaljevanjem trate, sem ga zaščitila z odsluženimi (odrezanimi ostanki) ozkimi kosi debelejših tlakovcev. Ob robu so tako dobile prostor lepe očke, ki so obilo in lepo zrasle iz semen.

Pa ni minilo dolgo, ko se je pokazal še ostanek porfida. Uhhh! Kaj pa sedaj? Pa sem šla spet na kolena in v razširitev nove cvetlične gredice. Ozke tlakovce sem sproti pobirala ven in jih odlagala na škarfo(spet nov odpadni material?), ob tem pa spet prekopavala trato. Dvojni rob filca pod njim sem  razgrnila in širila cvetlično gredico. Nisem neki gradbenik, nisem se lotevala večjih podvigov. Porfido sem samo vmeščala v zemljo. Vedela sem le, da mi je všeč, da ne bo ravne linije in pa da je to začasna rešitev za leto ali dve.
Tudi občutek za vse tiste raznolike kose porfida nisem imela. Koliko ga je, do kod bom prišla? Potka naj bi vodila do skupnega kompostnika pod jablano. Sosedov kompostnik na naši zemlji. Vanj družno odlagamo ostanke, kar mi je prav. Kompost je poleg zastirke edina stvar, ki jo uporabljam na zelenjavnem vrtu in tako se hitreje polni.
In sem nekako prilezla do kompostnika. Ob tem sem se morala izognit še ostankom nekega požaganega drevesa, kjer bodo domovanje našli sedumi. Enaka zgodba se je ponovila ob kompostnem kupu. Ni narejena po predpisih in priporočilih, sem jo pa naredila popolnoma sama. In na to sem strašno ponosna. Tudi vem, da ne bo zadržala širjenja trave ali plevelov. Ampak saj je tako ali tako samo začasna rešitev. Kajti v vrtu rada spreminjam stvari. Ob rob porfida sem nasadila mesečnih jagod, ki so se obilno namnožile v zelenjavnem vrtu. In sem ubila dve muhi na en mah: otroci bodo imeli lažji dostop do jagod in na zelenjavnem vrtu sem pridobila  nov prostor. No .... pravzaprav tri, če dobro pomislim. Kajti pri nekem drugem preurejanju mi je zunaj ostalo precej čebulnic ključavnic in nekaj njih je našlo prostor med lepimi očkami.
Od kompostnega kupa naprej sem s potko zavila in kose porfida vlagala v zemljo z razmikom. So šli že zelo proti koncu. Dokler je šlo, oz. do tam kjer je koreninski splet visokih smrek tako gost na površini tik pod trato, da tega nisem mogla več početi. Ta del leži pod drugo razmejitvijo. Za njimi so položeni betonski zidaki v katerih rastejo najrazličnejše rastline.
In sem spet pridobila čisto ozko gredico kamor so romale preostale ključavnice in še nekaj drugih čebulnic. Tam ne bodo prav nič motile s svojim zelenjem ko bodo odcvetele.

In to jesen je vreme resnično naklonjeno. Te večje kose porfida sem dajala na stran, da bodo služili kot nekakšen prehod iz terase. Ta del je zelo obljuden in trava je bila vedno poteptana. Po drugi strani pa ob deževju tudi ne bo toliko blata in ostale svinjarije. A moram še premislit kako. Tu je nekoč pred leti že bila potka, a jo je bilo lažje oblikovati s kvadratnimi pohodnimi ploščami. Hvala za sonce in suho vreme. Še bom lahko kak dan premišljevala. Teren je namreč v rahli brežini, zaradi veliko hoje po njej dokaj zbit in krepko bom morala "pljunit" v roke, da bodo romale dovolj globoko, da ne bodo motile kosilnice pri košnji. Le to pa bom sejala šele spomladi.

Pisana Luna se na novo zasaja

Pa je minilo kar nekaj časa od zadnjega javljanja. Mogoče danes na hitro predstavitev novega peščenega dela na Pisani Luni, ki se je iz poprejšnje potke po dolžini prelevil v nekakšen sredinski pravokotnik, ki sega od ceste pa vse do tlakovane potke ob hiši, kjer je letos našla svoj prostor tudi lesena klopca.

Osrednji element na pesku so 3 amfore in vsaka služi svojemu namenu. V največji je voda, ki se preliva preko nje. V srednji je za letos našla domovanje indijanska meta, ki se je lepo polegla po pesku. V najmanjši pa je nameščena lučka, ki zelo blago osvetljuje največjo amforo.

Indijanska meta(žal ni dobro prezimna).

Ker je tu tudi elektrika (za pumpo, ki črpa vodo in lučko), smo na pokrov škatle v kateri se skriva začasno postavili širšo skledo, ki je nasajena s sedumi in netreski.

V pesku domujeta tudi dve travi in pa štiri raketice. Bili sta samo dve, pa smo sedaj pri presajanju obe kar razdelili in mislim, da so se lepo vrasle. 

Sedaj preko zimo so se amfore pospravile. Preventivno. Ne vemo, ali je materialu iz katerega so ravno za zaupat, da bo preživel takšen ali drugačen minus.  Sedumi pa so našli svoj  novi dom v skalnjaku. 

Pisana Luna se ponovno prebuja

Dan D je bil 5. julij.  Jutri bo 5. avgust. Se pravi, da mineva en mesec. Zaradi gradbenih in električarskih del so morale vse rastlinice Pisane Lune proč. Ne zgolj samo same rastlinice ..... ampak popolnoma vse.

Ta prva fotografija prikazuje samo drobec začetka iz prvega tedna. Rastline (preko 300kom) so bile položene druga poleg druge na trato, v zavetje. Nekaj preostalih je romalo v zelenjavni vrt, sem ter tja po rožni gredici. Prva luknja izkopa in gromazanski kabli sploh niso izgledali tako grozno. Šele po tem se je začela "štala". Odpiranje tih ob hiši, vse do temeljev in vse na novo izolirati.  Obup. To traja še danes. Le da je Pisana Luna že ven iz najhujšega in čaka, da ponovno vsaj malo oživi tudi še tega leta in se rastlinice (tiste preživele) na novo klimatizirajo do zime. Praktično smo ostali brez zemlje. Tisto kar je ostalo kamenja in peska pomešanega z zemljo, je tisočkrat prevoženo z gosenicami mogočnega bagerja. Ampak jutri naj bi prispel nov vrhi sloj zemlje. Upajmo.

Tukaj se vidi koliko zemlje pravzaprav manjka in kako je spodaj vse kot bi nekdo  -zabetoniral. Je pa napredek. Tri dni se že "pasemo" naokoli po Pisani Luni in sestavljamo malenkosti (predvsem tiste skrite v zemlji, očem nevidne). Elektrika, vodovodne cevi in jaški. Kadička se je vrnila v zemljo (na povsem drugo mesto, tokrat spodaj dodatno prekrita še s folijo). Sedaj bo bližje glavni cesti in takšna, da jo bo preko zime potrebno pospravit. Mala malica! Samo da se zadeve zopet nekam premikajo.

Konceptualno je sedaj vodni del popolnoma drugačen (samo navzven, očem skrito je vse enako). Porfido so/bodo zamenjale amfore in včerajšnji dan je bil prav naporen. Končal se je šele po deseti zvečer. Danes dopoldan dalje in zgolj testno smo že izpustili vodo. Sedaj pa pavza. Da malo popusti ta vročina in direktna pripeka sončnih žarkov. Potem pa pripravit do konca za obljubljeni jutrišnji dovoz zemlje.