Iris -perunika

O perunikah nimam pojma. Le lepe so mi. Občudujem njihove cvetove in ne morem se odločiti kdaj so mi bolj všeč: ali ko rastejo v večjih gručah ali nekako bolj posamično. S svojo pojavo mi delujejo nekako tako, kot da zavzamejo veliko prostora. Mogoče me prav zaradi tega nikoli niso močneje pritegnile. Ker nimam prostora. Bolj me privlačijo majhne rastline.
Pa vendar lahko napišem (povzamem kako besedo) o njih. Mogoče so to nekakšne priprave, da jim tudi pri sebi poiščem kak nov prostor.

Perunike so primerne za obronke, skalnjake, obrežja ribnikov in drugih vodnih vrtov, močvirne vrtove, cvetlične grede, gozdne vrtove, alpske rastlinjake. Pač odvisno od sorte. Največkrat so prezimno trdne, obstoja pa tudi nekaj izjem.

Delijo se v več skupin in podrodov.

PERUNIKE S KORENIKAMI (KORENIKASTE ali RIZOMSKE PERUNIKE) 
.... imajo podzemna stebla ali korenike iz katerih rastejo mečasti listi, ponavadi razporejeni v obliki pritlične pahljače.

Bradate perunike imajo podzemna stebla (korenike), po sredini vsakega zunanjega perigonovega lista pa so vzdolžno razporejene številne, večinoma zelo barvite dlačice, ki sestavljajo bradico.

ti dve sta zacveteli letos na Pisani Luni

V to skupino sodi kar največ perunik. Npr. tudi priljubljene nemške perunike ali modra perunika (Iris germanica), ki ima na koncu pomladi do začetku poletja do 6 modro škrlatnih ali modro vijoličastih cvetov v velikosti 10-15cm z rumeno bradic na vsakem zunanjem cvetnem listu.

Vrtnarji jih še nadalje delijo v skupine glede na njihovo velikost ob cvetenju:

1. miniaturne pritlikave perunike do 20cm
2. pritlikave perunike 20-40cm
3. srednje visoke perunike 40-70cm
4. visoke perunike 70cm in več

Nebradate perunike imajo tudi podzemna stebla (korenike), vendar na perigonovih listih nimajo izrazite ščetinaste bradice.
Najpogostejše skupine so:

• Pacifiške perunike (razne kalifornijske vrst in njihovi križanci, ki imajo najraje sončna ali delno senčna mesta ter nevtralna tla z nekaj humusa)
• Spuria (sončna do  polsenčna mesta in vlažna a dobro odcedna tla)
• Sibirske perunike ((vlažna obvodna rastišča)
• Japonske vodne perunike (vlažna obvodna rastišča, kot tudi cvetlične grede, ki morajo biti vlažne z odprtim in sončnim rastiščem)

Grebenaste perunike imajo prav tako podzemna stebla (korenike), za razliko od dveh popreje omenjenih pa imajo namesto bradic petelinji roži podoben greben. V tej skupini jih najdemo nekaj na mraz zelo občutljivih.


PERUNIKE S ČEBULICAMI (ČEBULIČNE PERUNIKE)
.... podzemne čebulice,  v katerih se shranjuje rezervna organska hrana. Nekatere pa imajo lahko poleg čebulic tudi mesnato odebeljene sončne korenine. Iz čebulic poženejo nadzemna cvetna stebla in listi.
Najpogostejše skupine so:

• Xiphium ali gladke perunike (španske, angleške in holandske perunike)
• Juno (s podzemnimi čebulicami in mesnato odebeljenimi sočnimi koreninami, katerih pri presajanju ali delitvi ne smemo poškodovati)
• Reticulata ali mrežaste perunike (ponavadi na bolj na začetku leta cvetoče; v primerjavi z drugimi čebulnimi perunikami imajo čebulice mrežast zunanji ovoj, listi pa so 4-robi ali včasih valjasti)

Na starem mestu kompostnika je začasno domovanje našla ta holandske perunika (več njih)

Perunike naravnih vrst množimo jeseni s semeni in na koncu poletja z delitvijo korenik, gomoljev ali čebulic in z mladimi rastlinami, ki se razvijejo ob strani odraslih rastlin. Gojene sorte množimo le z delitvijo.

Zelene solate

Čeprav smo že globoko v sezoni, ko zori in dozoreva vsemogoče, pa vendarle pri meni brez zelene kraljice vrta ne gre. Niso mi važne sorte in podobno. Samo da so raznolike in različno zorijo.

Nova življenja trajnic

Veliko mladih rastlinic vsako leto lahko uspešno vzgojimo sami. Meni najlažje je razmnoževanje s potaknjenci. Splošno o tem si lahko preberete v tej objavi. Uporabljam nizke plastične pladnje s pokrovi. Le ti so drugače namenjeni pri procesih priprave hrane.

spodnji pladenj je tokrat namenjen sejanju (avbrecija in rdeča bazilika)

Tako mi je najlažje iz povsem praktičnega razloga: da imam vse skupaj na kupu in nekje blizu, kjer je nadzor lažji. Sem namreč dokaj pozabljive sorte. Idealen prostor je senca, do polsenca. Tako jih imam jaz naložene na ograji v varnem zavetju rastoče trte.

Vsake toliko časa pokrove dvignem in odstranim vodne kaplje, ki se naberejo. Zalivanje je le redko kdaj potrebno. Čisto male količine. Pregledam če katera od rastlinic slučajno gnije in jo seveda odstranim. Le občasni  močnejši veter mi jo včasih zagode in odnese kak pokrov. Vendar se da tudi ta zadeva rešit s kakšnim fiksiranje. Ampak za to še ni bilo potrebe.

Takole se potaknjenci ukoreninijo(v dveh do treh tednih). Ko jih jemljemo ven, moramo paziti, da ohranimo čim več zemlje (takšne ali drugačne) okoli mladih rastlinic.Kako z njimi dalje, je odvisno zakaj rastlinice potrebujem.Tokratne (sedumi)  so romali v drugačno zemljo in še 1x globji pladenj, saj morajo počakati, da se naredi prostor na skalnjaku (ki ga pravzaprav v resnici sploh še ni). Lahko pa bi  jih posadila v manjše lončke, včasih tudi kar direktno nad gredico, če imamo nad njimi potem nadzor.

Ta pladenj ni več pokrit in rastlinice so toliko narazen, da bodo lahko tvorile vsaka svojo koreninsko grudo. Postopoma pa ga prenašam na vse bolj osončen del balkonske ograje. Dokler ne bodo lahko romali na stalno mesto.

Nadaljevanje si lahko preberete v objavi Nova življenja trajnic 2.

Nov sedum .....

..... po imenu 

Sedum Thundercloud