To zadnje leto počasi jemlje svoj konec. V prav istem vrstnem redu kot vsakič. Znova in znova.
Letošnje nas je razveseljevalo z obilnimi letinami, presenetljivim indijanskim poletjem in Božič ne bo bel kot pač velikokrat tudi ni. Nekako kar mislimo, da bi moral biti bel. Vsa tista belina (sploh še če izpod neba nežno padajo snežinke) ima svoj nek poseben čar. Kot nekakšna čarovnija, nekaj skrivnostnega, nekaj tako zelo močnega, da nas prevzame.
Pa nič za to.
Čarobnost je pravzaprav skrita v družini. Skupnem druženju, malih pozornostih. Povsod je čutiti nekakšno tiho pričakovanje, pripadnost, notranjo srečo. Nekako se za trenutek ustavi čas. Tisti, ko vse leto nekam hitimo in lovimo ..... čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar